Novice:Izlet KUD 2010

Iz BitnjeWiki

Redakcija dne 07:54, 15. junij 2010 od Janez s (Pogovor | prispevki)

(prim) ← Starejša redakcija | poglejte trenutno redakcijo (prim) | Novejša redakcija → (prim)

Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina

1 Grad Bogenšperk
2 Vabilo
3 Fotografije
4 Povezave

Grad Bogenšperk

Takorekoč v središču Slovenije, na severnih obronkih dolenjskega gričevja, na nadmorski višini 412 m, ob glavni cestni povezavi Dolenjske in Zasavja, leži renesančni grad Bogenšperk, eden najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem.

Zgodovina gradu

V deželnem jeziku se grad in gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk; leži na Dolenjskem, štiri milje od Ljubljane. Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov. Ima razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih, preizvrstno sadje vsake vrste – češnje so štiri ali pet na enem peclju – v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in rumen marmor, ki sem ga na svojem mestu že popisal.«

Tako je že leta 1689 v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske grad Bogenšperk opisal znameniti raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je na tem gradu preživel dvajset let svojega življenja (1672 – 1692).

Grad Bogenšperk je naslednik gradu Lichtenberg – srednjeveške utrdbe, ki se je nahajala v neposredni bližini današnjega Bogenšperka in jo je pozidala mogočna rodbina Lichtenberžanov v sredini 12. stoletja. Ta rodbina je po moški liniji izumrla v drugi polovici 15. stoletja; njihova zadnja potomka - Veronika se je poročila z Boltežarjem Wagnom, prav v povezavi z rodbino Wagen pa je treba iskati nastanek gradu Bogenšperk (nemško Wagensperg). Janez Vajkard Valvasor kot prvega lastnika objekta imenuje omenjenega Boltežarja Wagna v letu 1462. Kot bolj verjetna letnica začetka zidave Bogenšperka se zdi leto 1511. Tega leta je bil po trditvi seizmologov eden najmočnejših potresov v zgodovini slovenskega prostora. Naravna katastrofa seveda ni prizanesla niti gradovom – torej tudi Lichtenbergu ne.

Lichtenberg je po potresu postal prenevaren za bivanje, ni pa tudi več ustrezal takratnim bivalnim standardom, saj so kljub turški nevarnosti pretežno opustili takratni stil zidave utrdb. Da so se Wagni odločili za zidavo na mestu, kjer stoji danes grad Bogenšperk, je bilo najbrž odločilno dejstvo, da se tu nahaja ogromni skalni kolos (debeline tudi po več kot 20 m). Ljudje so takrat mislili, da to zagotavlja trdnost stavbe, torej varnost pred potresi.

Wagni so bili potemtakem po vsej verjetnosti zidarji tega objekta, zato je po njih tudi dobil ime. O gradu Bogenšperk lahko govorimo kot o renesančni stavbi s štirimi stolpi (ustno izročilo pravi, da so bili pozidani najprej, nato pa povezani med seboj), pri čemer so trije bolj izraziti, četrti, severni, pa manj. Rodbina Wagen je imela Bogenšperk v posesti vse do prve polovice sedemnajstega stoletja, ko je prišlo do propada te mogočne rodbine, ki naj bi v času svoje največje moči imela v gradu celo kovnico denarja. Zadnji izmed Wagnov, Jurij, je grad zapustil menihom – avguštincem, med katerimi je do svoje smrti leta 1630 živel kot tretjerednik. Vendar omenjeni red gradu ni dobil v posest, temveč je grad zaradi Jurijevih dolgov prešel v last glavnega upnika - ljubljanskega lekarnarja in takratnega župana Horacija Carminellija. Kot pa kaže, ga je slednji kmalu prodal Krištofu Kočevarju, ki je bil lastnik Bogenšperka le kratek čas, saj ga je prodal plemiču Juriju Kajzlu, ta pa Janezu Vajkardu Valvasorju leta 1672. Po Valvasorjevem bankrotu je grad leta 1692 prešel v last Janeza Andreja Gandina. V požaru zaradi udara strele je aprila 1759 stavba utrpela veliko škodo. Kljub pomoči deželnih stanov pri obnovi gradu je zaradi slabega gospodarjenja takratnega lastnika Aleksandra Antona Hoeferna Bogenšperk s posestvom vred leta 1774 ponovno menjal posestnika: prešel je v roke Höfernovega največjega upnika – Mihaela Skubeta iz Ribnice. Vendar spet ne za dolgo, saj ga je 18 let kasneje Skube prodal rodbini Bogataj (Wogathey). S tem pa še ni bilo konec prehajanja gradu iz rok v roke. Bogataji (Ignac, sin Janeza Štefana, ki je objekt kupil) so grad s posestvom vred leta 1853 prodali knezu Weriandu Windischgrätzu, ki je prav v tem času začel kupovati (predvsem na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem) vse, kar se je dalo. Med drugim je postal lastnik Planine, Konjic, Podsrede, Žužemberka ... . Windischgrätzi so se lotili tudi delne prenove objekta in sledovi njihovega dela so še danes vidni v knjižnici.

Dvajseto stoletje pomeni v zgodovini gradu posebno poglavje; zanimivi dogodki so si namreč sledili drug za drugim, posebej še v obdobju po prvi svetovni vojni. Eden zanimivejših dogodkov je vsekakor ta, da je grad s posestvom vred hotel za svojo letno rezidenco kupiti knez Pavle Karađorđević, glavna osebnost kraljevega namestništva v obdobju po atentatu na kralja Aleksandra oktobra 1934 v Marseillu.

Druga svetovna vojna, ki je za nekaj časa razdelila Slovenijo pomeni prelomnico tudi za Bogenšperk. V aprilu 1941 je bil na gradu mejni prehod med Nemčijo in Italijo, okupatorjema, ki sta si razdelila večino slovenskega ozemlja. Kasneje je bila meja sicer premaknjena, vendar je usodno zaznamovala te kraje. V času kapitulacije Italije, septembra 1943, so Windischgrätzi zapustili Bogenšperk, s seboj pa odnesli tudi največje dragocenosti. Po odhodu nemške vojaške posadke ob koncu vojne leta 1945 in potem, ko je bila v gradu nekaj časa vojaška bolnišnica, je grad doživel svojo najnižjo točko, saj so ga v celoti izropali. V takšno stavbo so se leta 1949 za petnajst let vselili menihi – jezuiti. Ta meniški red je prišel iz Ljubljane, iz samostana sv. Jožefa na Poljanah, grad z okolico pa so ti menihi vzdrževali, da ni nadalje propadal. Po njihovem odhodu leta 1964 so objekt prevzeli v upravljanje Investicijski biroji Trbovlje, ki načrtovali grad spremeniti v luksuzni hotel, vendar so se načrti izjalovili, tako da se je po letu 1970 začela sistematična obnova objekta, za katero je skrb prevzela občina Litija, ki je v ta namen imenovala odbor. Z obnovo je na gradu počasi zaživela tudi raznovrstna dejavnost, kot prva poročna, nato gostinska in ne nazadnje muzejska.

Janez Vajkard Valvasor, znameniti polihistor in član Angleške kraljevske družbe, ene najstarejših akademij na svetu, rojen leta 1641 v Ljubljani, umrl v Krškem leta 1693, je del svojega življenja, od 1672 do 1692, prebil na gradu Bogenšperk. Omenjeno obdobje velja za najustvarjalnejše v njegovem življenju. Valvasorjevo delo v tem času:

Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla v Nurnbergu leta 1689
raziskava Cerkniškega jezera, ki je Valvasorja “pripeljala” med člane Angleške kraljevske družbe
ustanovitev prvega grafičnega zavoda na slovenskih tleh leta 1678
izdaja več topografskih del
načrt za predor Ljubelj
načrt in izvedba nove tehnike ulivanja brona

Povzeto po.

Muzej

Gre za prostor za katerega slavni polihistor v Slavi vojvodine Kranjske zapiše, da je dal vanj postaviti štiri kamnite stebre in ki še danes dominantno zaznamujejo to sobo. Gre torej za delovni prostor znamenitega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, kjer je napisal tudi večino svojih del. V tem smislu je soba danes tudi urejena, saj so v njej - poleg mize in stola iz obdobja ob koncu 17. stoletja obiskovalcu na vpogled tako dela, ki jih je napisal znameniti polihistor, kot sodobno dela na tematiko o Janezu Vajkardu Valvasorju. Osrednji eksponat zavzema vsekakor original (v štirih izvodih) knjige Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689. Gre za monumentalno delo, ki je povečini nastalo prav na Bogenšperku in ki obsega skupaj kar 3532 strani, v katerem je predstavljena Kranjska in deloma tudi njene sosednje dežele ob koncu 17. stoletja. Knjiga, ki je pisana v nemškem jeziku in tiskana v Nürnbergu, predstavlja pravo zakladnico podatkov zgodovine našega prostora in življenja prednikov v 17. stoletju. Povzeto po.

Internetna povezava

Domača stran - Grad Bogenšperk

Vabilo

Pozdravljeni!

Spet bomo šli na izlet! 12. junija se bomo ob 7.00 odpeljali izpred trgovine v Zg. Bitnjah. Naš šofer bo naš sovaščan Ivo Peternelj.

Pošiljam vam urnik našega izleta:

9.00 – 11.00 animiran ogled gradu Bogenšperk (po gradu vodita Valvazorjeva žena in grajski hišnik Jurij)
11.30 – 11.45 ogled cerkve sv. Martina v Šmartnem pri Litiji (če boste želeli)
12.00 – 13.00 obisk pri čebelarju – vzrejevalcu matic, degustacija čebeljih izdelkov
13.30 – 15.30 zgodovinske Vače, geometrično središče Slovenije
16.00 – 16.45 sirarstvo Sešlar – sprejem na EKO kmetiji, pokušina domačega sira in skute
17.15 - 18.15 ogled domačije Rus v Šentvidu pri Lukovici demonstracija rokodelcev
od 18.30 dalje pozno kosilo

Program je pester in zanimiv, temu primerna je tudi cena, ki za člane KUD znaša 30 evrov, za nečlane 40 evrov, za otroke 25 evrov.

Malico in pijačo si priskrbite sami, v kolikor pa bi bili priravljeni prispevati še nekaj evrov več, se lahko dogovorimo tudi za to.

Na izlet se lahko prijavite po e-pošti, po telefonu (Mateja - 041/624 351, Tatjana - 040/351 342), klekljarice pri Duši na krožku.

Na vsakoletnem izletu je vedno prijetno in verjamem, da bo tudi letos tako.

Pričakujem vaše prijave in vas lepo pozdravljam!

Mateja