Novice:Izlet KUD 2010
Povzetek izleta in foto: J.S.
Zemljevid izleta
Grad Bogenšperk
Takorekoč v središču Slovenije, na severnih obronkih dolenjskega gričevja, na nadmorski višini 412 m, ob glavni cestni povezavi Dolenjske in Zasavja, leži renesančni grad Bogenšperk, eden najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem.
Zgodovina gradu
V deželnem jeziku se grad in gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk; leži na Dolenjskem, štiri milje od Ljubljane. Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov. Ima razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih, preizvrstno sadje vsake vrste – češnje so štiri ali pet na enem peclju – v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in rumen marmor, ki sem ga na svojem mestu že popisal.
Tako je že leta 1689 v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske grad Bogenšperk opisal znameniti raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je na tem gradu preživel dvajset let svojega življenja (1672 – 1692).
Grad Bogenšperk je naslednik gradu Lichtenberg – srednjeveške utrdbe, ki se je nahajala v neposredni bližini današnjega Bogenšperka in jo je pozidala mogočna rodbina Lichtenberžanov v sredini 12. stoletja. Ta rodbina je po moški liniji izumrla v drugi polovici 15. stoletja; njihova zadnja potomka - Veronika se je poročila z Boltežarjem Wagnom, prav v povezavi z rodbino Wagen pa je treba iskati nastanek gradu Bogenšperk (nemško Wagensperg). Janez Vajkard Valvasor kot prvega lastnika objekta imenuje omenjenega Boltežarja Wagna v letu 1462. Kot bolj verjetna letnica začetka zidave Bogenšperka se zdi leto 1511. Tega leta je bil po trditvi seizmologov eden najmočnejših potresov v zgodovini slovenskega prostora. Naravna katastrofa seveda ni prizanesla niti gradovom – torej tudi Lichtenbergu ne.
Lichtenberg je po potresu postal prenevaren za bivanje, ni pa tudi več ustrezal takratnim bivalnim standardom, saj so kljub turški nevarnosti pretežno opustili takratni stil zidave utrdb. Da so se Wagni odločili za zidavo na mestu, kjer stoji danes grad Bogenšperk, je bilo najbrž odločilno dejstvo, da se tu nahaja ogromni skalni kolos (debeline tudi po več kot 20 m). Ljudje so takrat mislili, da to zagotavlja trdnost stavbe, torej varnost pred potresi.
Wagni so bili potemtakem po vsej verjetnosti zidarji tega objekta, zato je po njih tudi dobil ime. O gradu Bogenšperk lahko govorimo kot o renesančni stavbi s štirimi stolpi (ustno izročilo pravi, da so bili pozidani najprej, nato pa povezani med seboj), pri čemer so trije bolj izraziti, četrti, severni, pa manj. Rodbina Wagen je imela Bogenšperk v posesti vse do prve polovice sedemnajstega stoletja, ko je prišlo do propada te mogočne rodbine, ki naj bi v času svoje največje moči imela v gradu celo kovnico denarja. Zadnji izmed Wagnov, Jurij, je grad zapustil menihom – avguštincem, med katerimi je do svoje smrti leta 1630 živel kot tretjerednik. Vendar omenjeni red gradu ni dobil v posest, temveč je grad zaradi Jurijevih dolgov prešel v last glavnega upnika - ljubljanskega lekarnarja in takratnega župana Horacija Carminellija. Kot pa kaže, ga je slednji kmalu prodal Krištofu Kočevarju, ki je bil lastnik Bogenšperka le kratek čas, saj ga je prodal plemiču Juriju Kajzlu, ta pa Janezu Vajkardu Valvasorju leta 1672. Po Valvasorjevem bankrotu je grad leta 1692 prešel v last Janeza Andreja Gandina. V požaru zaradi udara strele je aprila 1759 stavba utrpela veliko škodo. Kljub pomoči deželnih stanov pri obnovi gradu je zaradi slabega gospodarjenja takratnega lastnika Aleksandra Antona Hoeferna Bogenšperk s posestvom vred leta 1774 ponovno menjal posestnika: prešel je v roke Höfernovega največjega upnika – Mihaela Skubeta iz Ribnice. Vendar spet ne za dolgo, saj ga je 18 let kasneje Skube prodal rodbini Bogataj (Wogathey). S tem pa še ni bilo konec prehajanja gradu iz rok v roke. Bogataji (Ignac, sin Janeza Štefana, ki je objekt kupil) so grad s posestvom vred leta 1853 prodali knezu Weriandu Windischgrätzu, ki je prav v tem času začel kupovati (predvsem na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem) vse, kar se je dalo. Med drugim je postal lastnik Planine, Konjic, Podsrede, Žužemberka ... . Windischgrätzi so se lotili tudi delne prenove objekta in sledovi njihovega dela so še danes vidni v knjižnici.
Dvajseto stoletje pomeni v zgodovini gradu posebno poglavje; zanimivi dogodki so si namreč sledili drug za drugim, posebej še v obdobju po prvi svetovni vojni. Eden zanimivejših dogodkov je vsekakor ta, da je grad s posestvom vred hotel za svojo letno rezidenco kupiti knez Pavle Karađorđević, glavna osebnost kraljevega namestništva v obdobju po atentatu na kralja Aleksandra oktobra 1934 v Marseillu.
Druga svetovna vojna, ki je za nekaj časa razdelila Slovenijo pomeni prelomnico tudi za Bogenšperk. V aprilu 1941 je bil na gradu mejni prehod med Nemčijo in Italijo, okupatorjema, ki sta si razdelila večino slovenskega ozemlja. Kasneje je bila meja sicer premaknjena, vendar je usodno zaznamovala te kraje. V času kapitulacije Italije, septembra 1943, so Windischgrätzi zapustili Bogenšperk, s seboj pa odnesli tudi največje dragocenosti. Po odhodu nemške vojaške posadke ob koncu vojne leta 1945 in potem, ko je bila v gradu nekaj časa vojaška bolnišnica, je grad doživel svojo najnižjo točko, saj so ga v celoti izropali. V takšno stavbo so se leta 1949 za petnajst let vselili menihi – jezuiti. Ta meniški red je prišel iz Ljubljane, iz samostana sv. Jožefa na Poljanah, grad z okolico pa so ti menihi vzdrževali, da ni nadalje propadal. Po njihovem odhodu leta 1964 so objekt prevzeli v upravljanje Investicijski biroji Trbovlje, ki načrtovali grad spremeniti v luksuzni hotel, vendar so se načrti izjalovili, tako da se je po letu 1970 začela sistematična obnova objekta, za katero je skrb prevzela občina Litija, ki je v ta namen imenovala odbor. Z obnovo je na gradu počasi zaživela tudi raznovrstna dejavnost, kot prva poročna, nato gostinska in ne nazadnje muzejska.
Janez Vajkard Valvasor, znameniti polihistor in član Angleške kraljevske družbe, ene najstarejših akademij na svetu, rojen leta 1641 v Ljubljani, umrl v Krškem leta 1693, je del svojega življenja, od 1672 do 1692, prebil na gradu Bogenšperk. Omenjeno obdobje velja za najustvarjalnejše v njegovem življenju. Valvasorjevo delo v tem času:
- Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla v Nurnbergu leta 1689
- raziskava Cerkniškega jezera, ki je Valvasorja “pripeljala” med člane Angleške kraljevske družbe
- ustanovitev prvega grafičnega zavoda na slovenskih tleh leta 1678
- izdaja več topografskih del
- načrt za predor Ljubelj
- načrt in izvedba nove tehnike ulivanja brona
Lastniki gradu
Ko govorimo o začetkih gradu Bogenšperk ne moremo brez omembe plemiške rodbine Wagen. Začetek njihove povezave z Bogenšperkom sega v sredino 15. stoletja, takrat se namreč kot lastnik Bogenšperka omenja Boltežar (Balthasar) Wagen. Leta 1471 si je z bratom Andrejem razdelil dediščino staršev, pri čemer je prvi dobil kranjski del, drugi pa štajerske posesti. Boltežar je bil poročen z Veroniko Lichtenberg, pripadnico stare kranjske plemiške rodbine. Okoli leta 1500 se kot njun dedič omenja mladoletni Erazem Wagen. Za časa njegovega življenja se je leta 1511 zgodil potres, ki je botroval zidavi današnjega Bogenšperka. V letih po Erazmovi smrti sodi tudi prva pisna omemba gradu in sicer se v listini iz leta 1533, ki zadeva desetine na Kranjskem se omenja oskrbnik Jorg Wentschitsch (Jurij Benčič) phleger zu Wagensperg. Priimek Wagensperg začno uporabljati tudi Erazmovi potomci, kot prvi ravno sin Hans, kot Wagen zu Wagensperg. Na Kranjskem nasledi Erazma drugi sin Krištof I., izjema pri delitvi posesti je bil Bogenšperk, do katerega sta imela brata enake pravice – vsakemu je pripadla polovica. Krištofovo premoženje si je po pogodbi, iz 25. maja 1586, med seboj razdelilo pet njegovih sinov - Jurij najmlajši izmed njih je zadnji lastnik Bogenšperka iz rodbine Wagnov, ki umre junija 1630.
Tega leta se kot lastnik Bogenšperka pojavi glavni Jurijev upnik lekarnar in ljubljanski župan Horacij Carminelli, ki je po vsej verjetnosti že leto kasneje umrl. Tretjina Jurijevega premoženja je leta 1634 odpisana na Krištofa Gottschedta (Kočevarja), ki je grad takoj prodal - 21. marca 1634 postane lastnik plemič Jurij Kheysell (Kajzel), ki umre leta 1648, nasledi ga vdova Regina Elizabeta, njo pa do septembra 1672 sin baron Franc Albrecht. Septembra tega leta je Bogenšperk s posestvom in propadajočim Lichtenbergom kupil Janez Vajkard Valvasor. Po njegovi prodaji v letu 1692, nad katero je visela grožnja bankrota, postane lastnik Bogenšperka za dobrih osemdeset let rodbina Gandinov. Prvi izmed lastnikov je Janez Andrej, posestnik v letih 1692 – 1717. Glavni dedič je hči Marija Ivana Frančiška, ki se poroči z Janezom Zigridom pl. Hoeffernom in leta 1738 odkupi od ostalih dedičev celotno posest. Od leta 1752 do smrti 1774 ju nasledi sin Aleksander Anton. V požaru, zaradi udara strele, je aprila 1759 stavba utrpela veliko škodo. Kljub pomoči deželnih stanov, so bili Hoefferni (kot delni potomci Gandinov) že tretja rodbina po Wagnih in Valvasorjih, ki so na Bogenšperku finančno propadli. Lastnik Bogenšperka je v sedemdestih letih 18 stoletja postal njihov glavni upnik Janez Mihael Skube iz Ribnice – slednji dedičem posodi še 2.000 goldinarjev in leta 1783 grad v celoti odkupi in ostane na njem do smrti leta 1789, nasledi ga žena Notburga, ki umre dve leti kasneje. 1792 kupi posestvo Janez Štefan Bogataj, njega je leta 1819 nasledil sin Ignac Bogataj, ki grad s posestvom leta 1853 proda knezu Weriandu Windischgraetzu, ki ga nasledi vnuk Hugo Windischgraetz. Druga svetovna vojna, ki je za nekaj časa razdelila Slovenijo, pomeni naslednjo prelomnico za Bogenšperk. V aprilu 1941 je bil na gradu vzpostavljen mejni prehod med okupatorjema Nemčijo in Italijo. V času kapitulacije Italije, septembra 1943, Windischgrätzi zapustijo Bogenšperk in s seboj odnesejo največje dragocenosti. Po odhodu nemške vojaške posadke ob koncu vojne leta 1945 je bila v gradu nekaj časa vojaška bolnišnica, kasneje je bil objekt v celoti izropan. V takšno stavbo so se leta 1949 za petnajst let vselili menihi – jezuiti, ki vzdržujejo grad z okolico, da ni nadalje propadal, začeli so tudi s prvim organiziranim vodenjem obiskovalcev. Po njihovem odhodu leta 1964 so poslopje v letih od 1968 do 1972 upravljali Investicijski biroji Trbovlje. Po letu 1972 začela sistematična obnova objekta, za katero je skrb prevzela Občina Litija, ki je v ta namen imenovala odbor za obnovo. Z obnovo je na gradu počasi zaživela tudi raznovrstna dejavnost, kot prva poročna, nato gostinska in ne nazadnje muzejska. Občina Litija je kot lastnica gradu leta 1998 za potrebe upravljanja in nadaljnjega razvoja dejavnosti ustanovila Javni zavod Bogenšperk, ki od takrat dalje upravlja z objektom.
Internetna povezava
Nekaj utrinkov iz gradu Bogenšperk
 |
|
 |
|
 |
|
 |
|
 |
|
 |
|
Šmartno pri Litiji - ogled cerkve sv. Martina
Sredi trga, kjer stoji današnja mogočna novogotska cerkev, je prvotno stala stara župnijska cerkev, posvečena sv. Martinu. Verjetno je bila zgrajena v drugi polovici 15. stoletja. Ker je postala premajhna, so jo leta 1899 podrli in začeli z gradnjo nove cerkve. Gradnjo je vodil Ivan Lavrenčič, župnik in dekan v Šmartnem. že po dveh letih, 15. septembra 1901, je bila nova cerkev posvečena.
Čaščenje sv. Martina se je pri nas razširilo med 7. in 10. stoletjem. Iz tega obdobja so tudi naše najstarejše cerkve, posvečene temu svetniku. Tudi Šmartno je dobilo ime po cerkvi sv. Martina, ki so jo po legendi zgradili na mestu, kjer je na površje 11. novembra, na god sv. Martina, prišla skupina zasutih šmarskih rudarjev. Prvič, vendar nepotrjeno, se kraj s tem imenom pojavi v cerkveni listini iz leta 1135, ko naj bi oglejski patriarh postavil svojega vikarja tudi v Šmartno. Cerkveno ozemlje južno od Drave je namreč od leta 811 pripadalo oglejskemu patriarhu, katerega temelj so tvorile pražupnije. Te so predstavljale ozemlje s središčem pri cerkvi s krstno in pogrebno pravico, ki ga do tedaj že obstoječa župnija še ni zajemala. Vikariati pa so pomenili cepitev pražupnij na župnije zaradi oddaljenosti od matične cerkve in vse večjih potreb po duhovni oskrbi. Pražupnija Šentvid pri Stični (omenjena kot plebs leta 1136) je obsegala vikariate sv. Martin (Šmartno pri Litiji), sv. Egidij (Višnja gora), sv. Kozma in Damijan (Krka) in sv. Marjeta (Prežganje). Ti so skupaj s pražupnijo Šentvid pri Stični leta 1389 pripadli stiškemu samostanu. Vikariat sv. Martin je leta 1667 obsegal naslednje podružnične cerkve: sv. Jurij na Blečjem vrhu, sv. Mohor in Fortunat na Libergi, sv. Jurij pod gradom Pogankom, sv. Miklavž v trgu Litija, sv. Križ v Brezju, sv. Marija Magdalena na Gradišču, sv. Peter v Vintarjevcu, sv. Ana v Jablanici, sv. Benedikt v Kresnicah, sv. Katarina na Bregu, sv. Marija na Javorju. Vikarji so se bili dolžni udeleževati sinod, ki jih je skliceval stiški opat. Tu so morali podati poročilo o delu na župniji, o stanju verskega življenja ter plačati davščine, ki so bile naložene župniji in podružnicam.
V letih 1901-2000 je bilo vseh krstov 7628, pogrebov pa je bilo 4095. To se pravi, da je bilo 3533 več krstov kakor pogrebov.
Cerkvi je zelo do tega, da bi vsak bil krščen v domači župniji. Enako želi, da bi se zaročenca poročila v domači župniji, kot je bil skozi stoletja običaj, da je bila poroka v župniji neveste.
Tudi pogreb naj bi bil v domači župniji, da je tako rajni blizu nam živim v spomin in molitev.
Naša želja za 21. stoletje in za drugo stoletje naše farne cerkve je, da bi bilo v naši fari veliko rojstev in da bi bili vsi krščeni, da bi bilo veliko porok in da bi vsak umrli bil tudi cerkveno pokopan.
Leta 1940 je imela župnija Šmartno 2.900 prebivalcev. Leta 1971 ima župnija Šmartno 3.158 prebivalcev. Leta 2000 ima župnija Šmartno 3.754 prebivalcev. To pomeni, da je v zadnjih 60 letih župnija porasla za 854 prebivalcev.
Internetne povezave
Nekaj utrinkov iz cerkve sv. Martina
 |
|
 |
|
 |
|
Čebelarstvo Dremelj
Družina Dremelj nadaljuje že z dolgoletno tradicijo čebelarstva v družini. Sedež domačije je nedaleč od Šmartnega pri Litiji, v mirni, idilični vasici Dragovšek, katero obdajajo bujni, s kostanjem porasli gozdovi.
Gospodar in njegova žena Ksenja sta začela samostojno čebelariti leta 1999, na začetku s 23 čebeljimi družinami, do danes pa je to število naraslo na 210 čebeljih družin. Izkušnje in znanje o čebelah ter vzreji matic je gospodar več let nabiral pri očetu.
Družina je čebelarjenje uspela spraviti na tako visok nivo, da so večkrat deležni obiskov tako slovenskih, kot tudi tujih čebelarjev. Čebelarji ali drugi obiskovalci so si ogledajo njihov način čebelarjenja in vzrejo matic, poskušajo njihove izdelke, za popestritev pa poskrbita njihova sinova z njunim glasbenim talentom. Poleg vzreje čebeljih matic pridobivata tudi druge čebelje pridelke, kot so med, propolis, cvetni prah, matični mleček in vosek, vse to pa lahko koristno uporabljamo bodisi v prehrani bodisi pri varovanju našega zdravja. Čebelje pridelke lahko v Čebelarstvu Dremelj dobite v obliki hrane, pijače ali zdravila. Gospodar in njegova žena sta uspešno pridobila tudi nacionalno kvalifikacijo za poklic čebelar/-ka. Ker pa znanja nikoli ni preveč, se vsako leto tudi dodatno izobražujeta in se udeležujeta različnih strokovnih predavanj v čebelarstvu.
Internetne povezave
Nekaj utrinkov iz Dragovška
 |
|
 |
|
 |
|
Vače - ogled cerkve sv. Andreja in božji grob
Po starem ustnem izročilu so prihajali na Vače v dušnopastirskih zadevah menihi iz Stične, ki so opravljali službo božjo v mali kapelici na Grmu t.j. hribu nad Vačami poleg Grmovška. Stiški samostan so ustanovili višnjegorski grofi. Ker je bilo misijonarsko delo glavni namen menihov, smemo sklepati, da so začeli prihajati v naše kraje že sredi 12. stoletja. Če pa je bila njihova kapela res na Grmu je pa težko reči.
- PRVA CERKEV LESENA
Po mnenju zgodovinarjev so prve cerkve po naših krajih bile večinoma lesene in se zato tudi niso dolgo ohranile. Pa tudi pisani viri poročajo o lesenih cerkvah. Skoraj gotovo tudi Vače v tem oziru niso bile izjema, saj so tedaj imeli lesa več kot dovolj.
- DRUGA »PREHODNA« CERKEV
Renesančni slog je bil že v zatonu, gotski pa se je začel šele pojavljati. Umetnostni zgodovinarji imenujejo ta slog prehodni slog, ker združuje še elemente romantike in že prve znake gotike. V tem slogu je bila zidana samostanska cerkev v Kostanjevici, tudi za vaško cerkev moramo reči, da je iz te dobe. Ker je leta 1262. že obstajal vikariat, kot poroča zgodovinar P. Hitzinger, je sigurno obstajala že tudi zidana cerkev, ki so jo postavili morda prav za vikariat, kar pomeni da je vsak duhovnik lahko že deloval kolikor toliko neodvisno od župnika. In v spomin na to smo leta 1962 praznovali 700 letnico odkar so Vače samostojna duhovnija.
- TRETJA CERKEV
Za to cerkev pa z vso gotovostjo lahko trdimo, da je bila gotska. Na podstrešju sedanje cerkve se lepo vidi na južni strani stolpa napol zazidano gotsko okno, široko pol in visoko nad en meter. Malo nad to lino pa je številčnica stare ure. Ker pa je ta stena gladka in ker ima številčnico in okno, pomeni, da je bila ta stena nekoč prosta. Cerkev je bila toliko naprej pomaknjena, da se je stolp držal stene samo na zahodni strani. Sedanji vhod na stolp, ki je sedaj pod korom, je bil nekoč zunaj. Če bi morali določiti čas postanka te cerkve,bi jo postavili v drugo polovico 15. stoletja. Ker je bila prehodna cerkev tedaj stara komaj 200 let,kar za cerkev ni veliko, so pač morali odločati kaki zunanji činitelji, da so postavili novo cerkev. In to bi mogli biti siloviti turški vpadi leta 1447, ko so Turki požgali 64 župnijskih cerkva in 5 trgov. Postavili so novo cerkev in ta je bila gotska, kar dokazuje zvonik in čas nastanka. Za vojsko zoper Turke leta 1623 je morala cerkev dati 4 kelihe s patenami, 4 marke in 6 ronskih goldinarjev.
- ČETRTA CERKEV
Ker ima Valvasor to cerkev na sliki Vač precej razločno narisano, jo imenujemo kar Valvasorjeva cerkev. Iz slike se jasno vidi, da je to čisto druga cerkev kot je bila prejšnja. Pri prejšnji cerkvi je bila spodnja stran stolpa prosta, ta cerkev pa se je raztezala levo in desno od stolpa in sicer na južni strani, tako da je popolnoma zapirala tisto gotsko lino in pogled na številčnico. Po Valvasorjevem opisu je imela 4 oltarje in sicer glavni oltar sv. Andreja, Marijin oltar, oltar sv. Roka in skupen oltar sv. Janeza in sv. Neže. Skoraj gotovo je prejšnja cerkev imela 4 stranske oltarje; ker pa v novi cerkvi ni bilo prostora za vse štiri so dva združili v enega.Cerkev je bila ohranjena proti vzhodu, torej ravno obratno kot sedanja in je imela na levi strani vhod v zvonik. Žegnanje v tistem času je bilo drugo nedeljo po binkoštih. Na cerkvenem dvorišču je stala prosto stoječa kapela sv. Apostolov Petra in Pavla, ki je bila baje starejša od cerkve same. V cerkvi sta bila dva epitafa t.j. nagrobni plošči, ena gospodov Apfalterer in druga gospodov Gall iz Ljubeka. Tega pa Valvasor ne omenja, ali sta bili z njima pokriti grobnici teh grobov ali pa sta bili samo vzidani v steno. Pri zidavi naslednje cerkve so najverjetneje obe plošči razbili in vzidali v novo stavbo, ker ni o njih nobenega sledu. V inventarju iz leta 1826 imamo o cerkvi veliko podatkov. Zgrajena je bila po starem načinu, kar pomeni v gotskem slogu. Bila je vsa obokana in tlakovana z rezanimi črnimi ploščami. Prostora je imela za 1000 ljudi. Strehe so bile v slabem stanju, prav tako tudi vrata. En vhod je bil iz spodnje strani, eden pa od spredaj skozi obokano lino. Stolp je bil pokrit z belo pločevino in v zelo dobrem stanju. Veliki zvin je tehtal 1800 funtov in le bil vlit leta 1788, mala dva pa 1200 funtov in sta bila vlita leta 1755. Poleg cerkve je bila obokana tudi »kamra« z enim oltarjem, najverjetneje je bila to mrtvašnica. Cerkev je imela dva slaba stranska oltarja in dva oltarja v kapelah, ki pa sta bili obe najverjetneje na spodnji strani, ker na Valvasorjevi sliki nista vidni. Iz oznanilne knjige leta 1827 pa je razvidno, da so podrli dva stranska oltarja in še isto leto postavili dva nova, ki so jih najverjetneje kupili vaščani, ker se župnik zahvaljuje samo njim v oznanilu. To poročilo se popolnoma ujema z inventarjem, ki pravi da ima cerkev dva zelo slaba oltarja.
- BAROČNA CERKEV
Če je to res, potem bi to bilo okoli leta 1700 in cerkev bi bila sigurno baročna. Ko je umrl Janez Parte so ga 9.1.1712 položili k večnemu počitku v novo kripto župnijske cerkve.Baročna cerkev nam pojasni vprašanje 4 oltarjev in prav tako pojasni vprašanje nove grobnice. In vse kar navaja inventar iz leta 1826 velja za to cerkev. Težko pa bi pojasnili kratko dobo Valvasorjeve cerkve, a še krajšo dobo baročne cerkve pojasni silen potres 5.1.1689, ki je mnogo cerkva popolnoma razdejal, prevrnil več zvonikov in poškodoval gradove.
- SEDANJA CERKEV
Ko je bil 8.10.1834 na Vačah velik požar, je poleg cerkve zgorelo tudi 28 hiš. Po požaru so sicer cerkev popravili, pa tudi to popravilo ni moglo dati cerkvi prave trdnosti, zato so se odločili da bodo zgradili novo. Od stare cerkve so vzeli slovo 21.5.1843 leta. To cerkev so podrli in na istem mestu postavili novo, ki ima glavni vhod iz obratne strani kot prejšnja. Med gradnjo so maševali v pokopališki kapeli in v Kanderšah. Od stare cerkve je ostal stolp, kar se pozna po linah na zahodni in južni strani, ki so še proste ter enake kot jih je narisal Valvasor. Drugi dve pa so zazidali, ker so stolp zaradi nove cerkve povišali. Nova cerkev je bila dozidana in blagoslovljena leta 1844. Posvetil pa jo je škof Anton Al. Wolf četrto nedeljo po binkoštnem leta 1845. Še isto leto so začeli z deli na stolpu, ki so ga prej povišali, ker je bila tudi cerkev višja.
Internetne povezave
- Cerkev sv. Andreja na Vačah
- Božji grob v cerkni sv. Andreja na Vačah
- Vače - Wikipedia
- Vače - domača stran
Nekaj utrinkov iz cerkve sv. Andreja
 |
|
| |
|
 |
|
Veče - ogled vaške sitole
Situla z Vač (tudi vaška situla), je situla iz obdobja halštata, ki jo je v bližini Vač 17. januarja 1882 izkopal Janez Grilc. Situla je najverjetneje nastala na prelomu iz 6. v 5. stoletje p. n. št. in odseva tradicionalne vplive sredozemskega sveta. Situlo hrani Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. Situla je visoka je 23,8 cm. Vedro je izdelano iz treh ločenih kosov bronaste pločevine, spetih z bronastimi zakovicami. Držalo je iz debele tordirane žice in se na koncih zaklljuči v po eno stilizirano račjo glavico. Za pritrjevanje držaja na vedrico služita dve ataši z zanko, v katero sta vdeta ukrivljena konca todirane žice. Figuralne upodobitve so izdelane v iztolčeni tehniki (toreutiki) in dodelane s kratkimi verzi. Neznani umetnik si jo je zamislil, kot epski spev, prva dva friza sta organsko povezana in izpričujeta skladnost kompozicije, dvoboj atletov je dramatično poudarjen. Na kratko si prizori v "epu" o življenju vojaškega plemstva vrstijo takole:
- prvi friz ponazarja sprevode
- drugi friz ponazarja daritvene obrede
- tretji friz živali.
Na koncu drugega friza je upodobljen še ptič z ribo na dveh košutah, v tretjem frizu pa sedita vrana. V prvem frizu naj omenimo morda prav tako vrana, le da je upodobljen z galavo navzdol, nakar leti nad drugim konjem orel. Stilizirani rastlinski okraski v prvem in tretjem frizu so vzhodnega izvora, zato govorimo o orientalizirajočih vplivih v halštatski situlski umetnosti. Silhuete figur s situle so upodobljene na nekaterih slovenskih osebnih dokumentih.
Internetne povezave
Nekaj utrinkov iz Vač
| |
|
 |
|
Vače - GEOSS
O GEOSS-u
Geoss je težišče naše države, saj se središče nepravilnemu liku, kot je obris mej naše države, ne da določiti. Zaradi lažjega razumevanja smo pojem poenostavili in ga poimenovali geometrično središče Slovenije, skrajšano GEOSS. Če bi lik Slovenije na kartonu natančno izrezali po državnih mejah in ga v težišču postavili na konico igle, bi ostal uravnotežen. Na podoben način, s premikanjem modela Slovenije na podstavljeni igli, smo tudi najprej približno ugotovili lokacijo težišča. GEOSS je zasnovan kot domoljubni vseslovenski projekt, simbol slovenstva, večstoletnega prizadevanja za obstoj in razvoj ter zakoreninjenost Slovencev na tem prostoru. Od ustanovitve v letu 1982 si je društvo s svojim prostovoljnim delom prizadevalo za bogatitev območja Geoss, za vedno nove in nove prireditve, o čemer podajamo kratek povzetek.
Celoten projekt obsega:
- območje Geoss v Spodnji Slivni (parcela št. 2037, k. o. Vače) z delom naselja Slivna,
- Kimovčev muzej starožitnosti v Spodnji Slivni (v nastajanju),
- Vače z Domom Geoss in zbirkami v njem,
- Aleja ustvarjalnosti na prazgodovinskih tleh, povečana poustvaritev situle z Vač,
- prazgodovinska naselbina z označbo arheoloških raziskovanj, informacijske tabele.
Zbiranje sredstev
Najprej je bil sklenjen dogovor slovenskih občin o sofinanciranju (1981), poznejši sponzorji, zlasti Geodetski zavod RS, Lesnina - Moderni interieri, Istra Benz in drugi.
Leta 2005 je država ožje območje GEOSS-a odkupila in ga dodelila v upravljanje Društvu GEOSS. Sočasno je z društvom sklenila koncesijsko pogodbo, kar je poslej za projekt GEOSS glavni vir sredstev.
Razvoj projekta Geoss
Pomnik Geoss (4. 7. 1982), lipa, ozelenitev, hortikulturna ureditev območja, stari grb, ploščad, asfaltiranje ceste do pomnika, novi slovenski grb, podstavek s ploščo Živimo in gospodarimo na svoji zemlji (14. 9. 1989), plošča z datumom osamosvojitve in sprejema v ZN (11. 9. 1994), spomenik Rodoljubu osamosvojitvene vojne za Slovenijo (17. 5. 2003), plošča z datumom sprejema v EU (8. 5. 2004). Vsak nov spomenik ali plošča je bil izročen javnosti ob slavnostnem govoru in kulturnem programu. Na Kleniku je bila postavljena povečana kopija situle z Vač z odkupom potrebnega zemljišča, ob cesti z Vač na Klenik je Društvo uredilo Alejo ustvarjalnosti na prazgodovinskih tleh z vrsto skulptur iz masivnega hrastovega lesa in obnovljeno sušilnico lanu, odkupilo hišo na Vačah št. 10 in jo preuredilo v Dom GEOSS, v katerega je namestilo 4 zbirke in uredilo pisarno za svoje potrebe, obeležilo Krožno pot GEOSS, z informacijskimi tablami opremilo Arheološko pot in v teh letih postorilo še marsikaj.
Literatura
V teh letih smo pripravili: vrsto raznih spominkov, razglednic in prospektov, dva vodnika (drugega bogato ilustriranega z barvnimi fotografijami), dve knjigi: Edinost, sreča, sprava (2000, uredila Peter Svetik in Aleš Učakar) s 15 slavnostnimi govorniki ob slovenskem kulturnem prazniku v Geossu in V srcu Slovenije (2001, avtor Peter Svetik) s celovitim pregledom razvoja projekta do leta 2001, GEOSS, večjezični povzetek Vodnika (2007, avtorja Anka Kolenc in Peter Svetik; prevodi Aleš Učakar in Julija, slovenska prevajalska agencija), Vabilo na GEOSS in v naše kraje, turistični informator za obisk Vač in GEOSS-a (2007, zbral Zvonimir Kolenc, uredila Anka Kolenc in Jože Dernovšek), video kaseto o GEOSSu, preko 800 objav v sredstvih javnega obveščanja.
Internetne povezave
Nekaj utrinkov iz GEOSS-a
| |
|
 |
|
 |
|
Sirarna Sešlar
Nekaj utrinkov iz sirarne
Domačija Rus
Domačijo "Rus" najdete ob stari magistralni cesti Ljubljana-Celje. Ko se peljete iz Ljubljane, pri avtocestnem odcepu za Krtino zavijete na staro cesto proti Štajerski, peljete skozi vas Prevoje po 500m pridete do velike rumene hiše na desni strani, to je naša domačija. Pri njih se okrepčate, privoščite počitek, lahko pa si tudi ogledate razstavo v njihovi galeriji in etnološke predmete na dvorišču in podstrešju. Pri izvozu Lukovica (600m) naprej proti vzhodu pridete zopet na avtocesto in zadovoljni ter spočiti odpeljete svojemu cilju naproti. Seveda je iz Štajerske smeri ravno takšen dostop, zavijete na izvozu Lukovica na staro cesto Celje-Ljubljana ter nas najdete na levi strani ceste, 100metrov za tablo Šentvid.
Internetne povezave
Nekaj utrinkov iz domačije Rus
 |
|
 |
|
 |
|
Večerja - Čebelarski center na Lukovici
Dejavnosti čebelarskega centra:
- sedež čebelarske zveze Slovenije
- uredništvo strokovne revije Slovenski čebelar
- sedež čebelarske svetovalne službe
- opazovalno-napovedovalna služba medenja
- čebelarska knjižnica Janeza Goličnika (odprto vsak delovni četrtek med 13. in 17. uro)
- laboratorij za interno kontrolo kakovosti čebeljih pridelkov
- kongresne dvorane s pripadajočo opremo za seminarje, posvete, poslovna srečanja in
konference:
- dvorana Antona Janše: za 100 do 130 oseb
- dvorana Petra Pavla Glavarja: za 25 do 30 oseb
- dvorana Antona Žnidaršiča: za 20 do 25 oseb
- Čebelarski turizem
- zeliščna-čebelarska učna pot medovitih rastlin
- možnost organiziranja naravoslovnih dni, šole v naravi in čebelarskih taborov
- organizirana degustacija čebeljih pridelkov
- multivizijska predstavitev slovenskega čebelarstva
- ogledi čebelarstva: program za odrasle in otroke
Internetne povezave
Nekaj utrinkov iz Lukovice
Vabilo na izlet KUD Bitnje
Pozdravljeni!
Spet bomo šli na izlet! 12. junija se bomo ob 7.00 odpeljali izpred trgovine v Zg. Bitnjah. Naš šofer bo naš sovaščan Ivo Peternelj.
Pošiljam vam urnik našega izleta:
- 9.00 – 11.00 animiran ogled gradu Bogenšperk (po gradu vodita Valvazorjeva žena in grajski hišnik Jurij)
- 11.30 – 11.45 ogled cerkve sv. Martina v Šmartnem pri Litiji (če boste želeli)
- 12.00 – 13.00 obisk pri čebelarju – vzrejevalcu matic, degustacija čebeljih izdelkov
- 13.30 – 15.30 zgodovinske Vače, geometrično središče Slovenije
- 16.00 – 16.45 sirarstvo Sešlar – sprejem na EKO kmetiji, pokušina domačega sira in skute
- 17.15 - 18.15 ogled domačije Rus v Šentvidu pri Lukovici demonstracija rokodelcev
- od 18.30 dalje pozno kosilo
Program je pester in zanimiv, temu primerna je tudi cena, ki za člane KUD znaša 30 evrov, za nečlane 40 evrov, za otroke 25 evrov.
Malico in pijačo si priskrbite sami, v kolikor pa bi bili priravljeni prispevati še nekaj evrov več, se lahko dogovorimo tudi za to.
Na izlet se lahko prijavite po e-pošti, po telefonu (Mateja - 041/624 351, Tatjana - 040/351 342), klekljarice pri Duši na krožku.
Na vsakoletnem izletu je vedno prijetno in verjamem, da bo tudi letos tako.
Pričakujem vaše prijave in vas lepo pozdravljam!
Mateja
Fotografije
Povezave
Izlet KUD Bitnje 2009 v Prekmurje
| Želim dodati članek | | Spisek internetnih strani | | www.bitnje.si | | Peskovnik |
