Moderiranje Časovna past

Iz BitnjeWiki

Skoči na: navigacija, iskanje

(Moderator: Boris Oblak)
Če roman Jurski park pomeni vrhunec domišljijskih svetov dvajsetega stoletja, potem je Časovna past prvi znanilec tehnološke kulture enaindvajsetega stoletja, ki bo z uporabo kvantne fizike poljubno spreminjala odnose in prehode med virtualno in dejansko resničnostjo. A ker znanost tudi o preteklosti ve enako malo kot o prihodnosti, se futuristično potovanje skupine arheologov v mračni srednji vek razvije v napet spopad za preživetje – tako posameznika kot načina razmišljanja, na katerem temelji zgodovina novega veka.

O zgodbi

Naslovnica prve edicije knjige

Največja želja vsakega strokovnjaka je, da bi se lahko poglobil v najmanj poznane in raziskane aspekte področja, s katerim se ukvarja. Tehnik največ časa posveti razumevanju delovanja določene naprave, kemik deli snovi na čim manjše delce ... Arheolog bi najraje vedel, kaj se skriva za na prvi pogled banalnim sarkofagom, ki ga slučajno odkrije na območju, kjer je pred 600 leti življenje potekalo popolnoma drugače kot dandanes. Zakaj je zakonski par pokopan na tako neobičajen način za dobo, v kateri je živel? Kam je izginil manjkajoči del telesa viteza, ki je pokopan?

Profesorju Edwardu Johnstonu se končno uresničijo sanje, ko s skupino študentov odkrije razvaline francoske utrdbe iz 14. stoletja, o kateri je tako malo podatkov, da je raziskovanje celotnega območja za skupino nadobudnih arheologov pravi izziv. Izkušeni profesor sicer ve, da bi v običajnih okoliščinah veliko težje prišli do tako dragocenega najdišča.

Po knjigi je bil posnet tudi film

Ker mu ni jasno, od kod mednarodni korporaciji ITC - ki prispeva največ sredstev za izkopavanja njegove skupine - oziroma njenemu prvemu možu, Robertu Donigerju, toliko podatkov o tako ključnih območjih, se Johnston odpravi v Novo Mehiko, kjer ima ITC svoj sedež, da bi se pozanimal, kaj stoji za tako izjemnim projektom.

Med profesorjevo odsotnostjo, njegovi študenti odkrijejo celico srednjeveškega samostana, ki je bila zaprta pod številnimi plastmi zemlje že več kot 600 let. Navdušena nad odkritjem, se Marek in Kate spustita v podzemne prostore, kjer prideta do še bolj osupljivega odkritja, saj ob imenitno ohranjenih reliefih na stenah nekdanjega samostana najdeta bifokalno lečo - ki pa ni mogla biti v celici, preden so jo v srednjem veku zaprli.

Takrat naočnikov še niso poznali. Toda to, kar mlade študente še bolj preseneti, je sporočilo, ki prosi za pomoč in nosi datum 2. april 1357. Večkratno testiranje namreč pokaže, da je sporočilo napisal ... profesor Johnston.

Študenti se takoj odpravijo na sedež ITC, kjer se seznanijo z Donigerjevim novim izumom: naprava, ki lahko prenese tridimenzionalne predmete iz enega kraja v drugega. Pravzaprav, to naj bi bil njen namen. Njen stvaritelj sam je bil začuden, ko je ugotovil, da naprava pošilja tridimenzionalna telesa ne le skozi prostor, ampak skozi čas, saj je, po nerazumljivem naključju, povezana s t.i, vesoljskim rovom, ki pelje naravnost na kraj izkopavanja arheološke ekipe: namreč v francoski Castlegard ... leta 1357.

Profesor je na vsak način želel preveriti delovanje stroja, ki ga je prenesel v čas, ki ga je tako vneto raziskoval. A znašel se je sredi fevdalne vojne med Angleži in Francozi, ene najbolj divjih bitk v zgodovini. Skupina študentov, ki najbolje poznajo tiste čase in vedo, kako se lahko znajdejo v srednjeveški družbi, in profesorjev sin Chris se tako odpravijo iskat profesorja, da bi ga rešili, preden bo prepozno. Časa imajo šest ur. Zatem ne bodo več imeli dostopa do prehoda, ki jih lahko pripelje nazaj domov.

O pisatelju

Michael Crichton, s skoraj 210 cm najbrž najvišji pisatelj na tem planetu, prvak tehnotrilerja, po izobrazbi zdravnik, ki mu nekateri pravijo tudi najzmogljivejši abstraktno misleči stroj na svetu, je človek, ki ima za seboj že več karier, ki pa so vse nezmotljivo povezane s knjigami in filmi. Njegove romane so začeli ekranizirati že na začetku sedemdesetih let, najprej The Andromeda Strain (1971), v katerem skupina znanstvenikov raziskuje in skuša zaustaviti nov, smrtno nevaren virus in v katerem se že kažejo vse osnovne značilnosti Crichtonovega pisanja, torej tehnični, pogosto naravoslovni fenomen, ki ogroža skupnost, podkrepljen z mnogimi znanstvenimi detajli (na koncu romanov pogosto tudi seznami v besedilu uporabljene strokovne literature), shemami, skicami in tabelami, ki sekajo romaneskno besedilo, in z ekspertno skupino, ki se loti reševanja problema.

Naslednje odmevno delo je bil medicinski triler The Terminal Man (1974), v katerem računalniškemu geniju ob poškodbi glave poskusno vgradijo čip, ki naj bi nadzoroval možganske aktivnosti, kar se na koncu sprevrže v katastrofo.

Po kar dolgem zatišju, ko ni prišlo do ekranizacije nobenega od njegovih romanov, je Spielberg oznanil, da bo posnel njegov Jurski park, znanstvenofantastično zgodbo o ponovni oživitvi dinozavrov. Leta 1993 je film – tudi s Crichtonovim scenarijem – kot veleuspešnica prišel v kinodvorane in od takrat so v hitrem tempu snemali filme po vseh tekočih, pa tudi po nekaterih preteklih romanih. Tako so še istega leta kot Jurski park ekranizirali njegovo analizo ameriško-japonskih poslovnih odnosov z naslovom Vzhajajoče sonce, ki se razkriva skozi preiskavo umora moderne gejše in raziskovanje najnovejše videotehnologije, naslednje leto so posneli Razkritje (1994), v katerem se je vsebinsko precej približal Johnu Grishamu, saj je v odvetniškem stilu podal svoj pogled na seksualno nadlegovanje v službi. Leto kasneje so se lotili enega Crichtonovih prejšnjih romanov, Kongo, s katerim se je podal v osrčje Afrike, kjer naj bi prebivala čudna, do tedaj še neznana agresivna opičja vrsta s precej človeškimi lastnostmi, leta 1997 pa so ekspresno posneli Izgubljeni svet, nadaljevanje Jurskega parka.

Filmske družbe so se v tistem času pulile za filmske pravice za njegove romane, dokler se ni v kinodvoranah raztreščila Sfera (1998). Zato so zaustavili snemanje Kritične točke, trilerja o zakulisnem dogajanju v letalski industriji, da ime Crichton ne nosi več zlatih jajc, pa se je pokazalo tudi pri 13. bojevniku, ki je nastal po skorajda antrolopološko zasnovanem romanu Jedci mrtvih. Leta 2003 je v kinodvorane prišla za zdaj zadnja ekranizacija kakega njegovega romana, Časovna past, v katerem je Crichton združil kvantno fiziko in francoski srednji vek.

Pred petimi leti je potem napisal še Prey, triler o nanotehnologiji, tema njegovega predzadnjega romana State of Fear pa so okoljski problemi, ki pa se jih je po mnenju mnogih lotil na napačnem koncu. V svojem najnovejšem delu, Naslednji gen, se Crichton po Jurskih parkih spet vrača k DNK ter nas, ponovno v maniri brzostrelnega trilerja, a tokrat z več vzporednimi zgodbami, povabi v svet najnovejših genetskih raziskav in območje neverjetnih možnosti, ki jih prinaša genska manipulacija. To je svet, ki je hiter, frenetičen in ves čas grozi, da bo ušel izpod nadzora, zato avtor roman sklene celo s svojimi priporočili glede prihodnjega igranja z gensko tehnologijo.