Intervju z Lojzetom Zavrlom

Lojze Zavrl, osemdesetletnik

Odkrivam in pišem, da ne bi utonilo v pozabo

Lojze Zavrl, doma v Srednjem Bitnju, je človek, ki bo marsikaj zapustil zanamcem. Zelo rad raziskuje zgodovino, zlasti o domačem kraju bi rad odkril kar največ. Še do pred nekaj let je vestno pisal dnevnik, hrani ogromno dokumentov, časopisnih izrezkov, podatkov, ki bodo morda koristili prihodnjim rodovom, ko bodo brskali po preteklosti. Računalniku se, pravi, ni privadil. Vse še dela ročno in njegov »internet« je nekaj posebnega. Gre za podatke, ki jih ima po geslih shranjene v ovojnicah. Z leti se je nabralo že čez 1200 gesel. Lojze Zavrl je letos zaokrožil osemdeset let in mu v življenju ni prav nikoli dolgčas. Najin pomenek sva začela z organizacijo zveze borcev, kjer opravlja tajniške posle.

Zveza borcev se je sedaj preimenovala. Zakaj?

»Naša generacija se poslavlja in če smo želeli, da bi ideja živela naprej, smo morali začeti sprejemati nove člane. Bil je pa problem, ker so mlajši menili, češ mi ne sodimo tja, saj nismo bili udeleženci NOB. Pritiskali smo na glavni odbor v Ljubljani, naj spremeni ime tako, da bo današnjemu času primerno. Pred kratkim se je zgodilo, da se je ime borčevske organizacije spremenilo in se sedaj imenuje Zveza borcev za vrednote NOB. V borčevski organizaciji v Bitnju nas je bilo do nedavnega 33. Od leta 1948, ko nas je bilo 88, je članstvo počasi usihalo in čez nekaj let bi izumrli, če ne bi začeli sprejemati mlajših. Sedaj smo jih na novo sprejeli 24 in nas je sedaj 45 članov.«

Kaj vam to pove? Bodo te vrednote še živele?

»Presenečen sem, koliko ljudi se še strinja z idejo, da smo se partizani borili proti okupatorju, čeprav je bilo po vojni veliko hodih stvari, za katere je naša borčevska organizacija v Ljubljani že večkrat izrazila obžalovanje, vendar se to ne upošteva.«

Ravno sedaj se spet odkrivajo nova grobišča povojnih pobojev. Kako to sprejemate?

Odkrito povedano, z nelagodjem. Prav je, da se te stvari raziščejo in odkrijejo. Toda to tako podarjati in delati reklamo pa je vendarle nekoliko neokusno. Prav bi bilo, da se tem žrtvam postavi spomenik, da se razišče, kaj se je dogajalo. Vendar je to stvar zgodovinarjev in ne politikov, ki si na ta način nabirajo točke.«

Kaj delate v borčevski organizaciji?

»Predvsem gre za obeleževanje praznikov, ki jih je v Sloveniji zelo veliko. Na vsaki dve leti priredimo srečanje skupaj z žabniško zvezo borcev. Združujemo se, ker je nas samih premalo, tako imamo skupne sestanke in tudi občne zbore z druženjem.« 

Kakšna pa so bila vaša partizanska leta?

»O tem nerad govorim, saj sem bil čisto navaden borec in še to ne dolgo časa, ker sem bil razmeroma kmalu ranjen. Bil sem v Prešernovi brigadi, doživeli smo marsikaj, naše področje delovanja je bilo od Bohinja (zlasti Jelovica) do primorske (Idrija, Cerkno), ranjen sem bil v Idriji.«

Ste pravi Bitenjčan, rojen v tej vasi?

»Da, pravi. V tej hiši sem rojen, tu živim in ko pride čas, bom tu gotovo tudi umrl. Sem čistokrven Bitenjčan. Naj še povem, da me zelo moti, ker so novodobni strokovnjaki za izrazoslovje začeli uvajati izreko, da pravijo v Bitnjah. Starejši strokovnjaki (denimo doktorja Blaznik in Planina) sta v svojih članskih vselej pisala o Bitnju, Zgornje, Srednjem, Spodnjem Bitnju. Tega se jaz držim, tako so moji predniki stoletja nazaj govorili in se mi zdi skoraj greh napisati v Bitnjah. Mika me, da bi to pojasnil v eni od številk krajevnega glasila, za katerega pišem članke, skromne odlomke iz zgodovine Bitnja. Ne da bi bil starokopiten, toda izročilo prednikov mora tudi nekaj veljati. Strokovnjaki za jezike in imenoslovje tudi nimajo vedno prav. Tudi potok Suha, ki teče za vasjo, poimenujejo Sušica, kakor jo imenujejo zlasti v Škofji Loki, vendar pri nas velja, da je Suha.«

Kakšni sta bili vaše otroštvo in mladost?

»V Stražišče sem hodil v šolo, potem pa je me je mama spodbudila , da sem se vpisal na gimnazijo v Kranj. Potem sem izvedel, da je v nekdanji Jugočeški, ki se je potem preimenovala v LGW, sprejemajo mlade fante za izučitev poklica. Prijavil sem se, naredil sprejemni izpit in oktobra 1941 bil sprejet v šolo, kjer se nas je nabralo okoli dvesto vajencev. Vojna je prekinila moje šolanje, tako da sem se do konca izučil šele po njej in leta 1946 naredil izpit. Nato sem se zaposlil v Iskri, vmes pa sem šel za pol leta še v vojsko. 17 mesecev so mi namreč priznali partizanske dobe, en mesec pa mi je zmanjkal, tako da sem odslužil v Kraljevici. Tam so gradili ladjedelnico, delal sem v pisarni tamkajšnjega gradbenega podjetja in nisem okusil veliko vojaškega življenja. Preden sem se zaposlil v Iskri, sem dve leti delal na krajevnem ljudskem odboru Bitnje. Bil sem evidentičar. Takrat so bili precej hudi časi, zlasti za kmete, ki so imeli težke davke in bil je čas obvezne oddaje. Ko je bil odbor ukinjen, sem šel nazaj v Iskro, kjer sem ostal do leta 1960.«

Potem ste postali direktor kovinarskega podjetja.

»Takratni župan, predsednik kranjske občine in moj nekdanji sošolec iz gimnazije Aci Puhar me je nagovarjal, da moran po sklepu občinskega komiteja sprejeti dolžnost podpredsednika občine. Tega nisem hotel, imel sem poklic in želel sem delati v njem. Imel sem tudi družino, ob tej funkciji pa najbrž ne bi bil nikoli prost zanje. Nikoli nisem želel visoko lesti in uporabljati komolcev. To sem odklonil, potem pa mi je dejal: če ne boš šel za podžupana, boš pa šel za direktorja v Kovinarja. To sem sprejel, ker sem poznal kovinsko stroko. To je bilo leta 1960, nato smo se čez desetletje združili s tovarno obutvenih strojev in nastalo je novo imel Ikos. Do tedaj sem bil direktor, sicer pa sem vsega skupaj v tem podjetju ostal 24 let.«

Kako ste doživljali njegov propad?

»Leta 1984 sem šel v pokoj in agonija tega podjetja, ki se je začela v devetdesetih letih, mi je bila prihranjena. Bil sem kljub temu prizadet, da je podjetje propadlo, saj smo se v mojih časih na žive in mrtve trudili, da smo ga oživeli, spravili do neke višine, zgradili več delavnic, nabavili moderne stroje nabavili, potem pa je to vse šlo. Majhna firma z manj kot dvesto zaposlenih, bi v Kranju lahko nekaj pomenila, tako pa je ni več.«

Po upokojitvi se ukvarjate z marsičem, najbolj pa vas mika zgodovina.

»Predvsem me je vselej zanimala zgodovina. Vse sem hranil, denimo Gorenjski glas. Imel sem vse številke od prve do zadnje do lanskega leta. Nato pa se je tega toliko nabralo in ker sem se postaral in vedel, da tega za menoj ne bo nihče obdržal, sem začel sistematično čistiti. Vsako številko sem pregledal in kar je bilo zanimivih člankov, ali kar se jih je nanašalo na Bitnje, sem vse izrezal. Hranim denimo vse od Črtomirja Zorca. Sedaj pa sem shranil od vsakega letnika eno številko.«

Zbirate in urejate vse, kar je povezano z Bitnjem. S čim se ukvarjate trenutno?

»S sosedom sva več kot leto dni hodila v Ljubljano v nadškofijski arhiv in prepisovala podatke iz matičnih knjig. V knjigah status animarum, knjige duš, kot pravijo, so župniki za vsako vas vodili podatke o posameznih hišah, o gospodarjih, njihovih ženah, otrocih, naslednjih rodovih. To so vodili še v stari Jugoslaviji. Novejši podatki žal niso več dostopni, ker je medtem začel veljati zakon o varovanju osebnih podatkov in do tega, kar je bilo v 20. stoletju, ne moremo več priti. Imam Zgornje in Srednje Bitnje popisane vse hiše in ljudi, ki so živeli v 19. stoletju. Zahvaliti se moram gospe Pavli Oman in Žabnice, da mi je vse to shranila v računalnik in sistematično uredila po hišnih številkah.«

To pomeni, da bi se pri vas lahko vsakdo pozanimal o svojih prednikih, o svojem rodovnem drevesu?

»Za 19. stoletje lahko vsakomur postrežem s podatki, če le kdo to želi. Vendar ugotavljam, da ljudi to ne zanima preveč, zlasti ne mlajših.«

Kaj ste odkrili o svoji družini?

»Ne veliko, ker se ji nisem zelo posvetil, zanimala me je vas kot celota. Ugotovil sem, da je bil moj praded brat dvojček, doma v Zgornjem Bitnju, nisem pa še odkril, v kateri hiši. Toliko časa sem dobival informacije od starejših ljudi do desetih let nazaj, kdo je bil moj praded, pa ni nobena stvar držala. Zaenkrat to še čaka, da nekdo razišče. Od srede 18. stoletja naprej se da zelo natančno ugotoviti, za nazaj pa obstajajo urbarji in ti ne vsebujejo matičnih podatkov, zgolj hišna imena, in stvari niso več zanesljive.« 

Kako da ste se lotili brskanja za podatki o svoji vasi? Kaj ste želeli izvedeti?

»Vzor mi je bila Antonija Šifrer iz Žabnice, umrla 1985. leta, kmečka gospodinja, izredno razgledana in prizadevna, zgodovina jo je zelo zanimala. Skupaj s še nekaj ženskami so mesece in mesece hodile po arhivih in župnijah pri nas in na tujem in prepisovale podatke. Zbrale so neverjetno količino podatkov, ki so danes dokumentirani in shranjeni pri Janezu Šifrerju v Žabnici, in sicer o Žabnici, Dorfarjih, Crngrobu, Formah, Šutni, Spodnjem Bitnju… Jaz sem želel dodati še Zgornje in Srednje Bitnje. Vesel sem, da sem sedaj še sam zbral podatke, za katere sem prebrskal 20 knjig in 400 straneh rokopisa. neurejeno. Iz vse te solate je gospa Oman to razvrstila po hišnih številkah.«

V preteklosti ste kot prostovoljec delali tudi v muzeju.

»Res je, šest let sem hodil delat v kranjski muzej. Sedaj ne gre več, so le leta, ni več prožnosti in volje. Pač pa še kaj napišem za glasilo krajevne skupnosti. Začel sem z izvorom imena Bitnje, o arheoloških najdiščih v Bitnjah, o loškem gospostvu, poselitvi Sorškega polja, o ujmah, Turkih, kugi, lakoti… Sedaj so na vrsti nekateri pomembni Bitenjčani, redki, a zanimivi. Začel sem s Kozinovim očem, Francem Šifrarjem, ki je bil 30 let župan tržiške občine. Njegov brat je bil duhovnik in je šel v Ameriko, oprl sem se na nek članek iz časopisa, kako so fantje iz Trsta v narodnih nošah in opremljeni z orožjem iz Ljubljane potovali v Trst, se tam vkrcali na ladjo, potovali več tednov. V Ameriki pa je Šifrer obiskal nekega znanca duhovnika in ta ga je prepričal, da je vstopil v samostan. Postal je celo opat. Odkril sem tudi podatke o nekem Ločnikarju Francu, ki je šel v Ameriko že kako desetletje prej. Tudi o tem bom še pisal, le da imam še premalo podatkov. Živel je v moji neposredni soseščini, potem pa se je cela družina izselila v Ameriko. Je znamenit človek, umrl konec 19. stoletja. Ko nekaj najdeš tu, nekaj tam, se štrena kar odvija. Zame je to neznansko zanimivo. Vse to odkrivam in zapisujem zato, da ne bi utonilo v pozabo. Pišem tudi o Oražmovem Mihu, posebnem človeku, zelo pobožnem, ki je vstopil v »tretji red« menihov. V Bitnju blizu gasilskega doma je ob cesti kapela. Ta človek je šel v Rim, da je dobil dovoljenje za postavitev kapele. 1909 je bila zgrajena, naredili so jo italijanski zidarji. Ko je umrl, je v oporoki napisal, da bo vsak, ki se bo udeležil njegovega pogreba, dobil en goldinar. Koliko goldinarjev je bilo tedaj izdanih, pa se ne ve. Za tega človeka vem pet let, začel sem brskati in poizvedovati po njem, vendar so medtem moji viri pomrli. Škoda, ker nisem zanj izvedel prej, ko so še živeli ljudje, ki so ga poznali.«

Napisala: Danica Zavrl Žlebir