Bitenjčani "LONČKARJI"

Pred približno petdesetimi leti je bil šolski okoliš takratne Osnovne šole Lucijana Seljaka v Stražišču zelo velik, nekaj sošolcev iz višjih razredov se je v šolo vozilo celo iz Podnarata, precej je bilo »zasavcev«, iz vasi od desnem bregu reke Save, največ pa iz samega Stražišča, Pševa, Javornika, Čepulj in iz vasi ob potoku Žabnica. Tistim iz oddaljenih krajev smo pravili vozači. Večina bitenjčanov smo se iz šole vračali po Bantalah ( Hafnarjeva pot ). Potok Trenča, stari sadovnjaki, majhni gozdiči ob poti, čudovita leskova grmovja in za njimi prelepe livade, so bili za otročad več kot današnji Gardaland. Na tej poti smo pozabili na obveznosti doma, pogoltnil nas je svet otroške igrivosti in domišljije. Posebej radi smo oprezali za parčki, ki so si ta kraj izbrali za njihova srečanja. Pregledali smo vse predele za grmovji, kjer je poležana trava vlivala upanje, da je ljubimcu v temi, v navalu strasti iz žepa zdrknil kakšen novčič, žepno ogledalo s fotografijo na hrbtni strani, vžigalnik na bencin, glavnik ali pa kakšna druga žepna drobarija. Najdeni glavnik je bil običajno zakrivljen, ker ga je lastnik hranil v denarnici, to pa je pogreval v zadnjem hlačnem žepu. Posebej lepo zakrivljene so imeli srečni lastniki motorjev. Najti takšen predmet v pomendrani travi, je takrat mulariji pomenilo neverjetno veselje.
V grmovju so rastle češnje, črne drobnice. Jedli smo jih skupaj s peškami, to pa je nemalokrat povzročilo pri jedcu tako hude prebavne motnje, da je zaužito prav kmalu iztrebil še pred prihodom domov. V jeseni pa smo jurišali na drevesa v sadovnjakih. Z vsem mogočim kar je bilo pri roki in je po vseh zakonih fizike lahko poletelo proti nebu, smo klatili, kar ni dosegla lastnikova roka. Vedno je nekaj priletelo na tla, če ne drugega pa palica, ki se je prejšnji dan ujela v košato vejo. Nekega dne, ko smo vojno že skoraj dobili, ko so bili žepi že nabasani z medenimi hruškami, je prinorel lastnik. Ti pre.... lončkarji je rohnel. Še enkrat vas dobim, vas pobijem kot mačke. V hipu smo se razbežali in se zasopli zbrali v prvem gozdičku ob poti, kjer smo se prešteli in ugotovili, da je le eden iz čete izgubil kapo. Ko se je srčni utrip normaliziral, je tisti brez kape začudeno vprašal, zakaj nas je pobesneli lastnik ozmerjal z LONČKARJI. Večina v druščini je vedela, da je to žaljivka za vse Bitenjčane, tako kot je žaljivka za Strašane, če jih poimenuješ z SITARJEM ali pa z MAČKOVCEM. Kaj je temeljni vzrok za ta dva imena, obstaja več razlag, najbolje bo, če se bo o njih razpisal kakšen prebivalec Stražišča.
Za imenovanje bitenjčanov za lončkarje, ne obstaja nobena prepričljiva razlaga. Vsi vprašani starejši Bitenjčani vedo, da je »lončkar« žaljivka, vendar ne vedo pojasniti zakaj. Še najbolj verjetno je poimenovanje povezano z glino ( po bitenjško » ILOVCO« ). V vasi so med glavno cesto Kranj - Šk. Loka in pa gozdom bogati glineni nanosi, ki so jih bitenjčani več stoletij izkoriščali za izdelovanje glinenih izdelkov. Poleg zidakov so izdelovali tudi glinene lonce. Povezanost bitenjčanov z glino in izdelki iz nje, se kaže tudi v pogostosti priimka Hafnar, kar pa v nemškem jeziku pomeni lončar. Ker je mnogo bitenjčanov nosilo ta priimek in ga še danes, je bila ta značilnost vasi očitno dovolj, da ji je neki duhovitež dal zbadljivo žaljivi pomen ( Bitenjčan- Hafnar- Lončkar ). Zbadljivka je bila na marsikateri veselici razlog, da so si mladci skočili v lase.
V knjigi Pavla Blaznika, Škofja loka in loško gospostvo, je precej napisanega o lončarstvu. V območje tega gospostva, ki se je na severu končalo pri vasi Okroglo nad Kranjem, je spadalo tudi Bitnje. Po omenjenem viru so takrat, v 16 stoletju v Stari loki glinene lonce izdelovali štirje lončarji, vsi so se pisali Hafner, v Bitnjah pa sta se s to obrtjo ukvarjala dva.

Leta 1511 je bil v Škofji loki ustanovljen lončarski ceh, v katerega so se lahko včlanili tudi pečarji in zidarji. Večina med njimi je izdelovala posebne lonce za žganje živosrebrne rude v Idriji. Rudnik jih je letno potreboval 60.000. Iz leta 1605 so ohranjeni podrobni podatki, po katerih se je šest lončarjev obvezalo, da bodo do žgalne sezone v tem letu izdelali 33.000 vrčev. Več niso zmogli, ker so imeli težave pri oskrbi z lesom, ki so ga potrebovali za žganje. Ker ta količina ni krila takratnih potreb rudnika, so v realizacijo naročila vključili še lončarje iz Ljubnega na Gorenjskem. S temi loški in s tem tudi bitenjški lončarji niso imeli najboljših odnosov, ker so si bili konkurenčni. Obstaja dokument, iz katerega je razvidno, da so leta 1546 loški lončarji prosili škofa za zaščito pred neljubo konkurenco iz Ljubnega.
Zgodba o lončarjih, ki so na loškem in v Bitnjah na veliko izdelovali žgalne lonce za idrijski rudnik, je podprta tudi z najdbo po drugi svetovni vojni . V tem času so pod hribom Krančič na jugozahodnem delu Spodnjega Bitnja, oziroma severno od Crngroba našli večjo količino dobro ohranjenih vrčev, med katerimi so bili tudi že rabljeni. To kaže na možnost, da so na tem kraju ne samo delali lonce, ampak so tam tudi žgali živosrebrno rudo. To delo so opravljali skrivaj, ker je bilo vsako taljenje živosrebrne rude, cinobarita, drugje kot v Idrjskem rudniku, strogo prepovedano. Iz zapisov idrijskih zgodovinarjev je razvidnio, da je takratna oblast tistega, ki so ga zalotili pri tem delu kaznovala celo s smrtjo. Živo srebro je bila v tistem obdobju izredno pomembna strateška surovina, uporabljali so jo predvsem za pridobivanje zlata, tega pa za pohlepne vladarje v Evropi ni bilo nikdar dovolj. Lonce sedaj v svojih depojih hrani Loški muzej. V sedemnjastem stoletju so žganje živosrebrne rude v glinenih loncih oziroma retortah opustili, ker so jih zamenjale modernejše talilne peči.
Z lončarstvom se danes na vasi ukvarja domačinka, ki pa se žal ne more pohvaliti, da nadaljuje družinsko tradicijo, ker razen opisanih ostankov lončarjenja v Bitnjah, ni drugih sledi. Mogoče je bila zadnja lončarska delavnica v hiši v Sr. Bitnju, pri kateri nosijo domače ime, povezano z lončarstvom. Zdajšnjim lastnikom izvor domačega imena ni poznan.

Več sledi pa je v Bitnjah ostalo za nekdanjimi opekarnami. Še pred drugo svetovno vojno se je poklicno s tem ukvarjal domačin, ki je imel opekarno na lastnem zemljišču. Pred približno 30 leti je peči za žganje gline ugasnila precej velika opekarna v Stražišču. Na nedanjih glinokopih je danes manjša obrtno podjetniška cona.

Ne smemo pa pozabiti, da je marsikateri marljivi bitenjčan pred cca 50 leti vsako poletno popoldne preživel v improviziranih opekarnah. Zidake (cegle) so delali ročno, vzete iz modulov so zložili v vrste, da so se naravno posušili in jih nato naložili v ogromne kope, v kateri so jih potem žgali do primerne temperature. Za manjšo hišo jih je bilo potrebno izdelati okoli 25.000. Nekateri so zidake delali za izgradnjo lastnega doma, drugi pa so si z zaslužkom popravljali standard. Sledi njihovega garanja so vaščani z leti zasuli z nesnago, ohranila pa so se so tako imenovana »JEZERCA« v Srednjem Bitnju, v katerih smo se mulci naučili plavati, danes pa je pri njih najbolj živahno pozimi, ko jih prekrije debela ledena ploskev.

Janko Proj