Izvorno besedilo

Nimate dovoljenja za urejanje te strani, zaradi naslednjega razloga:

Lahko si ogledujete in kopirate vsebino te stran:

==Grad Bogenšperk== [[Slika:DSC00852.JPG|640px]] <Br> <Br>Takorekoč v središču Slovenije, na severnih obronkih dolenjskega gričevja, na nadmorski višini 412 m, ob glavni cestni povezavi Dolenjske in Zasavja, leži renesančni grad Bogenšperk, eden najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem. ===Zgodovina gradu=== V deželnem jeziku se grad in gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk; leži na Dolenjskem, štiri milje od Ljubljane. Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov. Ima razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih, preizvrstno sadje vsake vrste – češnje so štiri ali pet na enem peclju – v bližini vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in rumen marmor, ki sem ga na svojem mestu že popisal. <Br> <Br>Tako je že leta 1689 v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske grad Bogenšperk opisal znameniti raziskovalec in polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je na tem gradu preživel dvajset let svojega življenja (1672 – 1692). <Br> <Br>Grad Bogenšperk je naslednik gradu Lichtenberg – srednjeveške utrdbe, ki se je nahajala v neposredni bližini današnjega Bogenšperka in jo je pozidala mogočna rodbina Lichtenberžanov v sredini 12. stoletja. Ta rodbina je po moški liniji izumrla v drugi polovici 15. stoletja; njihova zadnja potomka - Veronika se je poročila z Boltežarjem Wagnom, prav v povezavi z rodbino Wagen pa je treba iskati nastanek gradu Bogenšperk (nemško Wagensperg). Janez Vajkard Valvasor kot prvega lastnika objekta imenuje omenjenega Boltežarja Wagna v letu 1462. Kot bolj verjetna letnica začetka zidave Bogenšperka se zdi leto 1511. Tega leta je bil po trditvi seizmologov eden najmočnejših potresov v zgodovini slovenskega prostora. Naravna katastrofa seveda ni prizanesla niti gradovom – torej tudi Lichtenbergu ne. <Br> <Br>Lichtenberg je po potresu postal prenevaren za bivanje, ni pa tudi več ustrezal takratnim bivalnim standardom, saj so kljub turški nevarnosti pretežno opustili takratni stil zidave utrdb. Da so se Wagni odločili za zidavo na mestu, kjer stoji danes grad Bogenšperk, je bilo najbrž odločilno dejstvo, da se tu nahaja ogromni skalni kolos (debeline tudi po več kot 20 m). Ljudje so takrat mislili, da to zagotavlja trdnost stavbe, torej varnost pred potresi. <Br> <Br>Wagni so bili potemtakem po vsej verjetnosti zidarji tega objekta, zato je po njih tudi dobil ime. O gradu Bogenšperk lahko govorimo kot o renesančni stavbi s štirimi stolpi (ustno izročilo pravi, da so bili pozidani najprej, nato pa povezani med seboj), pri čemer so trije bolj izraziti, četrti, severni, pa manj. Rodbina Wagen je imela Bogenšperk v posesti vse do prve polovice sedemnajstega stoletja, ko je prišlo do propada te mogočne rodbine, ki naj bi v času svoje največje moči imela v gradu celo kovnico denarja. Zadnji izmed Wagnov, Jurij, je grad zapustil menihom – avguštincem, med katerimi je do svoje smrti leta 1630 živel kot tretjerednik. Vendar omenjeni red gradu ni dobil v posest, temveč je grad zaradi Jurijevih dolgov prešel v last glavnega upnika - ljubljanskega lekarnarja in takratnega župana Horacija Carminellija. Kot pa kaže, ga je slednji kmalu prodal Krištofu Kočevarju, ki je bil lastnik Bogenšperka le kratek čas, saj ga je prodal plemiču Juriju Kajzlu, ta pa Janezu Vajkardu Valvasorju leta 1672. Po Valvasorjevem bankrotu je grad leta 1692 prešel v last Janeza Andreja Gandina. V požaru zaradi udara strele je aprila 1759 stavba utrpela veliko škodo. Kljub pomoči deželnih stanov pri obnovi gradu je zaradi slabega gospodarjenja takratnega lastnika Aleksandra Antona Hoeferna Bogenšperk s posestvom vred leta 1774 ponovno menjal posestnika: prešel je v roke Höfernovega največjega upnika – Mihaela Skubeta iz Ribnice. Vendar spet ne za dolgo, saj ga je 18 let kasneje Skube prodal rodbini Bogataj (Wogathey). S tem pa še ni bilo konec prehajanja gradu iz rok v roke. Bogataji (Ignac, sin Janeza Štefana, ki je objekt kupil) so grad s posestvom vred leta 1853 prodali knezu Weriandu Windischgrätzu, ki je prav v tem času začel kupovati (predvsem na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem) vse, kar se je dalo. Med drugim je postal lastnik Planine, Konjic, Podsrede, Žužemberka ... . Windischgrätzi so se lotili tudi delne prenove objekta in sledovi njihovega dela so še danes vidni v knjižnici. <Br> <Br>Dvajseto stoletje pomeni v zgodovini gradu posebno poglavje; zanimivi dogodki so si namreč sledili drug za drugim, posebej še v obdobju po prvi svetovni vojni. Eden zanimivejših dogodkov je vsekakor ta, da je grad s posestvom vred hotel za svojo letno rezidenco kupiti knez Pavle Karađorđević, glavna osebnost kraljevega namestništva v obdobju po atentatu na kralja Aleksandra oktobra 1934 v Marseillu. <Br> <Br>Druga svetovna vojna, ki je za nekaj časa razdelila Slovenijo pomeni prelomnico tudi za Bogenšperk. V aprilu 1941 je bil na gradu mejni prehod med Nemčijo in Italijo, okupatorjema, ki sta si razdelila večino slovenskega ozemlja. Kasneje je bila meja sicer premaknjena, vendar je usodno zaznamovala te kraje. V času kapitulacije Italije, septembra 1943, so Windischgrätzi zapustili Bogenšperk, s seboj pa odnesli tudi največje dragocenosti. Po odhodu nemške vojaške posadke ob koncu vojne leta 1945 in potem, ko je bila v gradu nekaj časa vojaška bolnišnica, je grad doživel svojo najnižjo točko, saj so ga v celoti izropali. V takšno stavbo so se leta 1949 za petnajst let vselili menihi – jezuiti. Ta meniški red je prišel iz Ljubljane, iz samostana sv. Jožefa na Poljanah, grad z okolico pa so ti menihi vzdrževali, da ni nadalje propadal. Po njihovem odhodu leta 1964 so objekt prevzeli v upravljanje Investicijski biroji Trbovlje, ki načrtovali grad spremeniti v luksuzni hotel, vendar so se načrti izjalovili, tako da se je po letu 1970 začela sistematična obnova objekta, za katero je skrb prevzela občina Litija, ki je v ta namen imenovala odbor. Z obnovo je na gradu počasi zaživela tudi raznovrstna dejavnost, kot prva poročna, nato gostinska in ne nazadnje muzejska. <Br> <Br>Janez Vajkard Valvasor, znameniti polihistor in član Angleške kraljevske družbe, ene najstarejših akademij na svetu, rojen leta 1641 v Ljubljani, umrl v Krškem leta 1693, je del svojega življenja, od 1672 do 1692, prebil na gradu Bogenšperk. Omenjeno obdobje velja za najustvarjalnejše v njegovem življenju. Valvasorjevo delo v tem času: *Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla v Nurnbergu leta 1689 *raziskava Cerkniškega jezera, ki je Valvasorja “pripeljala” med člane Angleške kraljevske družbe *ustanovitev prvega grafičnega zavoda na slovenskih tleh leta 1678 *izdaja več topografskih del *načrt za predor Ljubelj *načrt in izvedba nove tehnike ulivanja brona ===Lastniki gradu=== Ko govorimo o začetkih gradu Bogenšperk ne moremo brez omembe plemiške rodbine Wagen. Začetek njihove povezave z Bogenšperkom sega v sredino 15. stoletja, takrat se namreč kot lastnik Bogenšperka omenja Boltežar (Balthasar) Wagen. Leta 1471 si je z bratom Andrejem razdelil dediščino staršev, pri čemer je prvi dobil kranjski del, drugi pa štajerske posesti. Boltežar je bil poročen z Veroniko Lichtenberg, pripadnico stare kranjske plemiške rodbine. Okoli leta 1500 se kot njun dedič omenja mladoletni Erazem Wagen. Za časa njegovega življenja se je leta 1511 zgodil potres, ki je botroval zidavi današnjega Bogenšperka. V letih po Erazmovi smrti sodi tudi prva pisna omemba gradu in sicer se v listini iz leta 1533, ki zadeva desetine na Kranjskem se omenja oskrbnik Jorg Wentschitsch (Jurij Benčič) phleger zu Wagensperg. Priimek Wagensperg začno uporabljati tudi Erazmovi potomci, kot prvi ravno sin Hans, kot Wagen zu Wagensperg. Na Kranjskem nasledi Erazma drugi sin Krištof I., izjema pri delitvi posesti je bil Bogenšperk, do katerega sta imela brata enake pravice – vsakemu je pripadla polovica. Krištofovo premoženje si je po pogodbi, iz 25. maja 1586, med seboj razdelilo pet njegovih sinov - Jurij najmlajši izmed njih je zadnji lastnik Bogenšperka iz rodbine Wagnov, ki umre junija 1630. <Br> <Br>Tega leta se kot lastnik Bogenšperka pojavi glavni Jurijev upnik lekarnar in ljubljanski župan Horacij Carminelli, ki je po vsej verjetnosti že leto kasneje umrl. Tretjina Jurijevega premoženja je leta 1634 odpisana na Krištofa Gottschedta (Kočevarja), ki je grad takoj prodal - 21. marca 1634 postane lastnik plemič Jurij Kheysell (Kajzel), ki umre leta 1648, nasledi ga vdova Regina Elizabeta, njo pa do septembra 1672 sin baron Franc Albrecht. Septembra tega leta je Bogenšperk s posestvom in propadajočim Lichtenbergom kupil Janez Vajkard Valvasor. Po njegovi prodaji v letu 1692, nad katero je visela grožnja bankrota, postane lastnik Bogenšperka za dobrih osemdeset let rodbina Gandinov. Prvi izmed lastnikov je Janez Andrej, posestnik v letih 1692 – 1717. Glavni dedič je hči Marija Ivana Frančiška, ki se poroči z Janezom Zigridom pl. Hoeffernom in leta 1738 odkupi od ostalih dedičev celotno posest. Od leta 1752 do smrti 1774 ju nasledi sin Aleksander Anton. V požaru, zaradi udara strele, je aprila 1759 stavba utrpela veliko škodo. Kljub pomoči deželnih stanov, so bili Hoefferni (kot delni potomci Gandinov) že tretja rodbina po Wagnih in Valvasorjih, ki so na Bogenšperku finančno propadli. Lastnik Bogenšperka je v sedemdestih letih 18 stoletja postal njihov glavni upnik Janez Mihael Skube iz Ribnice – slednji dedičem posodi še 2.000 goldinarjev in leta 1783 grad v celoti odkupi in ostane na njem do smrti leta 1789, nasledi ga žena Notburga, ki umre dve leti kasneje. 1792 kupi posestvo Janez Štefan Bogataj, njega je leta 1819 nasledil sin Ignac Bogataj, ki grad s posestvom leta 1853 proda knezu Weriandu Windischgraetzu, ki ga nasledi vnuk Hugo Windischgraetz. Druga svetovna vojna, ki je za nekaj časa razdelila Slovenijo, pomeni naslednjo prelomnico za Bogenšperk. V aprilu 1941 je bil na gradu vzpostavljen mejni prehod med okupatorjema Nemčijo in Italijo. V času kapitulacije Italije, septembra 1943, Windischgrätzi zapustijo Bogenšperk in s seboj odnesejo največje dragocenosti. Po odhodu nemške vojaške posadke ob koncu vojne leta 1945 je bila v gradu nekaj časa vojaška bolnišnica, kasneje je bil objekt v celoti izropan. V takšno stavbo so se leta 1949 za petnajst let vselili menihi – jezuiti, ki vzdržujejo grad z okolico, da ni nadalje propadal, začeli so tudi s prvim organiziranim vodenjem obiskovalcev. Po njihovem odhodu leta 1964 so poslopje v letih od 1968 do 1972 upravljali Investicijski biroji Trbovlje. Po letu 1972 začela sistematična obnova objekta, za katero je skrb prevzela Občina Litija, ki je v ta namen imenovala odbor za obnovo. Z obnovo je na gradu počasi zaživela tudi raznovrstna dejavnost, kot prva poročna, nato gostinska in ne nazadnje muzejska. Občina Litija je kot lastnica gradu leta 1998 za potrebe upravljanja in nadaljnjega razvoja dejavnosti ustanovila Javni zavod Bogenšperk, ki od takrat dalje upravlja z objektom. *[http://www.bogensperk.si/index.php?lang=si&url=1 Povzeto po.] ===Internetna povezava=== *[http://www.bogensperk.si Domača stran - Grad Bogenšperk] ===Nekaj utrinkov iz gradu Bogenšperk=== {| class="wikitable" |- | [[Slika:DSC00596.jpg|480x480px]] || [[Slika:DSC00599.JPG|480x480px]] |- | [[Slika:DSC00605.jpg|480x480px]] || [[Slika:DSC00609.JPG|480x480px]] |- | [[Slika:DSC00632.JPG|480x480px]] || [[Slika:DSC00659.JPG|480x480px]] |- | [[Slika:DSC00728.JPG|480x480px]] || [[Slika:DSC00763.JPG|480x480px]] |- | [[Slika:DSC00779.jpg|480x480px]] || [[Slika:DSC00757.JPG|480x480px]] |- | [[Slika:DSC00843.JPG|480x480px]] || [[Slika:DSC00852.JPG|480x480px]] |} ==Vabilo== Pozdravljeni! <Br> <Br>Spet bomo šli na izlet! 12. junija se bomo ob 7.00 odpeljali izpred trgovine v Zg. Bitnjah. Naš šofer bo naš sovaščan Ivo Peternelj. <Br> <Br>Pošiljam vam urnik našega izleta: *9.00 – 11.00 animiran ogled gradu Bogenšperk (po gradu vodita Valvazorjeva žena in grajski hišnik Jurij) *11.30 – 11.45 ogled cerkve sv. Martina v Šmartnem pri Litiji (če boste želeli) *12.00 – 13.00 obisk pri čebelarju – vzrejevalcu matic, degustacija čebeljih izdelkov *13.30 – 15.30 zgodovinske Vače, geometrično središče Slovenije *16.00 – 16.45 sirarstvo Sešlar – sprejem na EKO kmetiji, pokušina domačega sira in skute *17.15 - 18.15 ogled domačije Rus v Šentvidu pri Lukovici demonstracija rokodelcev *od 18.30 dalje pozno kosilo Program je pester in zanimiv, temu primerna je tudi cena, ki za člane KUD znaša 30 evrov, za nečlane 40 evrov, za otroke 25 evrov. <Br> <Br>Malico in pijačo si priskrbite sami, v kolikor pa bi bili priravljeni prispevati še nekaj evrov več, se lahko dogovorimo tudi za to. <Br> <Br>Na izlet se lahko prijavite po e-pošti, po telefonu (Mateja - 041/624 351, Tatjana - 040/351 342), klekljarice pri Duši na krožku. <Br> <Br>Na vsakoletnem izletu je vedno prijetno in verjamem, da bo tudi letos tako. <Br> <Br>Pričakujem vaše prijave in vas lepo pozdravljam! <Br> <Br>Mateja ==Fotografije== [http://www.mojalbum.com/zaseben-album/2db3b571c0a9ddad2756a1acc81ebbd7 Celotna Foto-galerija] ==Povezave== [[Novice:Izlet KUD 2009|Izlet KUD Bitnje 2009 v Prekmurje]] {{KS footer}} [[Kategorija:KS]] [[Kategorija:Novice]]

Vrnite se na Novice:Izlet KUD 2010.