Zgodovina Bitenj

Redakcija: 07:52, 28. december 2007

Zgodovina

Od kod ime Bitnje

Nemški cesar Oton II. je 973. in 1002. leta daroval Freisinškemu škofu Abrahamu obširno ozemlje na Sorškem polju, Stražišču, Besnici ter v Selški in Poljanski dolini. To ozemlje je bilo redko poseljeno s prebivalci slovenskega porekla. Zemljiški gospodje so zato pričeli naseljevati na Sorškem polju prebivalce z Bavarske. Ti so si kmalu po prihodu v naše kraje zgradili v današnjih Spodnjih Bitnjah manjšo cerkev posvečeno svetemu Vidu (Vitus). Prvi pisani viri omenjajo že 1160. leta vas Vitingen, imenovano po svetem Vidu. V urbarju iz leta 1291 nato zasledimo delno spremenjeno ime vasi t.j. Veitingen.

Ker je stara cerkev svetega Vida postala premajhna, so vaščani okrog leta 1300 zgradili poleg nje na zahodni strani novo večjo cerkev posvečeno svetemu Miklavžu. Obe cerkvi sta potem skoraj dvesto let stali ena poleg druge. Potem so staro cerkev svetega Vida podrli. Vas pa se je tudi potem še imenovala po prvotni cerkvi svetega Vida.

Leta 1584 so vasi delno spremenili ime. Imenovali so jo Veichting. Še isto stoletje so njeno ime ponemčili in jo poimenovali Feichting. To ime se je potem obdržalo skoraj tristo let. V tem obdobju so vas razdelili na tri dele: Ober Feichting, Mitter Feichting in Unter Feichting. Šele v drugi polovici 19. stoletja dobi kraj slovensko ime Bitinje, nato pa dobi na začetku prejšnjega stoletja današnje ime.

Kolonizacija sorškega polja

Bitnje so bile od 10. do 19. stoletja last freisinškega škofa. Ta je dal že zelo zgodaj, verjetno koncem 10. stoletja kultivirati obsežno Sorško polje. Ker ni imel na razpolago dovolj domačinov Slovencev, je na naša tla naselil kmete z zelo odročnih krajev, predvsem z Bavarske.

Da je šlo za načrtno kolonizacijo, dokazuje tudi značilna parcelacija v tako imenovanih sklenjenih progah. To so povprečno 35 m široke in dva do tri kilometre dolge zemljiške proge. Na začetku proge pri cesti so stanovanjske hiše in gospodarska poslopja. Njive pa so razporejene v dolgi vrsti daleč proti vzhodu. Vsaka kmetija ali grunt (huba) je imela po eno tako progo. Tekom stoletij se je nekaj teh prog razpolovilo po dolžini. Nastala sta dva pol grunta, kot npr. Bajželj – Zlekar v Spodnjih Bitnjah. Povprečna kmetija je imela 7 do 9 ha zemlje.

Taka zemljiška ureditev se je ohranila celih 700 let, vse do današnjih dni. Edino izjemo predstavlja večji kompleks zemlje ob železniški progi, katerega je takratna država leta 1964 odvzela kmetom in tam ustanovila Kmetijsko živilski kombinat.

Kolonizacija Sorškega polja je bila končana do leta 1291. Bila je tako temeljito opravljena, da tod ni bilo več prostora za nove kmetije. Na celotnem Sorškem polju je bilo takrat 318 hub, od teh jih je bilo v Bitnjah 48 in v Žabnici 44.

Do 16. stoletja so bili na bitenjskem ozemlju naseljeni le gruntarji. V tistem času pa so se začeli naseljevati še kajžarji. Na gozdnatih in močvirnih zemljiščih zahodno od kmečkega naselja so imeli svoj kajže. V začetku 16. stoletja jih je bilo le 15, ob razpadu Loškega gospostva v začetku 19. stoletja pa jih je bilo že 84. Ker jih skopa zemlja ni mogla preživljati, so se pričeli ukvarjati s sitarstvom. Kajžarji in sitarska obrt so bili nekaj stoletij značilnost naših krajev, sredi 20. stoletja pa so nepovratno odšli v zgodovino. Tukajšnje kmetije so se po večini obdržale in so gospodarsko uspešne bolj kot kdaj koli poprej.

Arheološka najdišča v Bitnjah

1. Na Križnarjevem polju vzhodno od vrtca Biba v Zgornjih Bitnjah so tri prazgodovinske gomile. Dve sta že dokaj izravnani z zemljo, ena pa je še skoraj v celoti ohranjena. Po ustnem izročilu je domači sin, ki je študiral v Ljubljani, koncem 19. stoletja izkopaval na gomilah. Med drugimi predmeti je baje izkopal tudi bronasto sekiro.
2. Dobro ohranjena prazgodovinska gomila se nahaja tudi v ravninskem delu gozda zahodno od Srednjih Bitenj. Naši predniki so ji pravili Atilov grob. Stari ljudje so pripovedovali, da so pred kakimi sto leti prišli iz Kranja neki gospodje. Na vrhu gomile so izkopali jarek in našli zlato skrinjo. Res pa je le to, da je tam še danes viden delno zasut jarek. Izkopavanja je verjetno vodil znani kranjski arheolog Walter Schmid doma na Gaštju.
3. V nekdanji gramoznici Golobovi jami, južno od gasilskega doma Bitnje, so spomladi 1962 delavci naleteli na štiri staroslovanske skeletne grobove. Arheologi so v dveh grobovih našli poleg okostij še keramične posode in železen nož. Starost grobov ni bila točno določena. Domnevno izvirajo iz začetka 10. stoletja našega štetja. Najdbo hrani Gorenjski muzej v Kranju. Golobove jame danes ni več. Pred desetletji so jo zasuli z odpadnim gradivom.
4. Pri cerkvi sv. Miklavža v Spodnjih Bitnjah so arheologi 1983. leta odkrili ostanke rimske podeželske vile (villa rustica). Pri izkopavanjih, si so jih opravili 1944. leta, so prvič na Gorenjskem odkrili ostanke rimske centralne kurjave (hipokavst). Ta se nahaja na površini kakih 40 m2. Tudi cerkev sv. Miklavža stoji na rimskih gradbenih ostankih. Površina, kjer se nahajajo ostanki rimskih zgradb, meri skoraj en hektar. Strokovnjaki uvrščajo najdbo v 4. stoletje našega štetja.

Vse omenjene najdbe, razen Golobove jame, so s posebnim predpisom iz 1992. leta zaščitene. Zato je vsak poseg na omenjena področja prepovedan.

Rimska cesta

Pred kakimi dvatisoč leti v dobi rimskega cesarja Avgusta, je bila preko Sorškega polja domnevno speljana rimska cesta. Nekje pri Ljubljani naj bi se odcepilila od glavne vojaške ceste (via militaris), ki je potekala med Oglejem in Ptujem. Pri Stresovem Brodu pri Medvodah naj bi prečkala reko Soro, zavila proti Godešiču, od tam pa v ravni črti tekla preko Sorškega polja do sedla med sv. Joštom in Šmarjetno goro in mimo Kucne do Rakovice. Tam naj bi prečkala reko Savo in bila speljana naprej proti goskim prelazom Jezersko, Ljubelj in Podkoren.

Dokazov za tako trditev je več. Naši predniki iz Bitenj in Žabnice, ki so živeli še v 19. stoletju, so pogosto pripovedovali o tem. Na svojih njivah pri oranju naletijo na posebno trde pasove v zemlji. Rekli so jim groblje. Leseni plugi, s katerimi so takrat orali, so kar zaropotali preko take groblje. Ti pasovi so se jasno videli tudi ob pojavu suše. Poljščine so na teh mestih pričele veneti in se sušiti. Najbolj marljivi so jih kar s krampi razkopavali. To je bilo težaško delo. Saj so bile groblje zelo trde, sestavljene so bile iz debelih okroglih kamnov. To naj bi bili ostanki nekdanje rimske ceste. Groblje so dokončno izginile odkar njive orjejo z modernimi traktorji bolj globoko. Vrjetno pa so se ohranile še na nekaterih ozarah in na robovih njiv.

Pred kakimi petnajstimi leti smo s strokovnjakom Zavoda za spomeniško varstvo iz Kranja iskali na Sorškem polju morebitne ostanke teh grobelj. Kmečki gospodar iz Spodnje Žabnice nam je na svoji njivi blizu železniške proge pokazal, kje je nekdaj potekala taka groblja. Podobno smo potem ugotovili pri drugem kmetu v Spodnjih Bitnjah. Ko je strokovnjak na specijalki Sorškega polja povezal tidve točki z ravno črto in jo potem podaljšal proti severu, je ta potekala točno preko sedla med svetim Joštom in Šmarjetno goro. Znano je, da so Rimljani gradili popolnoma ravne ceste povsod tam, kjer je to omogočal teren. Za tak način gradnje pa so bili prav na Sorškem polju dani vsi pogoji.

Za nadaljne raziskave doslej ni bilo ne volje ne denarja. Zato bodoče mlajše strokovnjake čaka naloga, da potrdijo ali ovržejo domneve o nekdanji cesti na Sorškem polju.

Bitenjska županija

Loško gospostvo je bilo v prvih stoletjih svojega obstoja upravno razdeljeno na urade (wikipedia:officium). Običajno so jih poimenovali po največjem naselju na območju posameznega urada, npr. godeški urad je dobil ime po Godešiču. Bili pa sta dve izjemi, bavarski in koroški urad. Poimenovali so ju po tamkajšnjih naseljencih, ki so prišli iz Bavarske in Koroške. Na območju loškega gospostva je bilo 16 uradov.

Na čelu vsakega urada je bil župan (rihtar), katerega so imenovali iz vrst podložnikov. Župani so skrbeli za redno plačevanje dajatev od podložnikov in za opravljanje tlake. Zato pa so bili sami oproščeni teh obveznosti.

Med uradi je bil največji bavarski urad. Obsegal je 23 naselij. Razprostiral se je od Okroglega na severu, Pevna in Stare loke na zahodu do Puštala na jugu.

Koncem 15. stoletja so se uradi preimenovali v župe (županije). Bavarski urad se je odslej imenoval bitenjska župa. Ta je imela po urbarju iz leta 1501 297 hub (gruntov) in 1485 prebivalcev. Za primerjavo naj navedem, da je bilo v Poljanski župi, ki je bila v loškem gospostvu druga po velikosti, le 90 hub in 450 prebivalcev. Bitenjska župa je obstajala okrog 200 let. Med leti 1785 in 1787 so se župe preimenovale v občine. Takrat se je naselje Stražišče odcepilo od bitenjske občine. Po koncu francoske okupacije in obnove avstrijske oblasti sta se Stražišču priključila še Šmartin pri Kranju in gorenja Sava. V takratnem sistemu je Stražišče obstojalo kot podobčina. Po takratnih merilih je ta občina izstopala po velikosti in prebivalstvu, saj je imela 1035 prebivalcev.

Avstrijska oblast je po marčni revoluciji 1849. leta ustanovila upravne občine. Dve leti kasneje je bila ustanovljena uprava občina Stražišče, ki je zajemala tedanja naselja Spodnje, Srednje in Zgornje Bitnje, Gorenjo Savo, Stražišče ter Šmarjetno goro. Imela je 345 hiš in 2279 prebivalcev. Bitenjska županija pa se je dokončno preselila v zgodovino.

Obveznosti bitenjskih podložnikov

Podložniki so bili dolžni poravnavati svoje obveznosti do loškega gospostva bodisi z delom (tlaka), z denarjem (davek) ali pa s kmetijskimi pridelki (desetina). Vse te obveznosti so bile natančno zapisane v urbarjih za vsako kmetijo posebej. Razmeroma najbolj so bili obremenjeni ravno podložniki na Sorškem polju, saj je bilo to v primerjavi z ostalimi področji na ozemlju loškega gospostva tudi najbolj rodovitno.

Tlaka bitenjskih podložnikov je bila raznovrstna. Morali so voziti apno in kamenje k vsem trem loškim gradovom za njihovo utrjevanje. Enako gradivo so morali voziti tudi k grajskim mlinom pod mestom, da so z njim obnavljali jezove. Tudi vodo za mestno kopališče so morali voziti. Kositi so morali grajske travnike v Žabnici in še mnogo drugega.

Bitenjski podložniki so morali tovoriti tudi vino z dolenjskih freisinških posesti in to s 26 konji. Dosti hujše je bilo tovorjenje sladkih vin iz Italije preko Škofje Loke in naprej do Judenburga, kasneje pa celo do Mauterndorfa na Salzburškem. Tovorniške poti so bile v tistih časih zelo slabe in nevarne. Zaradi tega pa je zastajalo tudi delo na polju.

Obveznost do tlake se je tekom stoletij polagoma manjšala. Nadomeščale pa so jo denarne dajatve. Tako so v nekem obdobju morali plačevati po 165 do 209 denarjev letno. Tudi ob smrti podložnika - gospodarja grunta, so morali nasledniki plačati mrtvaščino. Poseben prispevek pa so morali plačati tudi ob izvolitvi novega škofa.

Kljub temu, da se denarne obveznosti podložnikov do loškega gospostva niso bistveno spreminjale, pa se je njihov položaj s časoma močno poslabšal. Zaradi vojn z Benečani in pogostih vdorov Turkov, je deželni knez po odobritvi deželnih stanov nalagal vedno nove davke. Tako je loško gospostvo moralo plačati za leto 1487 kar 2500 goldinarjev. Večino te vsote je gospostvo prevalilo na svoje podložnike. Tako je na kmetijo odpadlo več kot 2 goldinarja davka. Položaj kmetov je postal tako težak, da so ti grozili, da bodo začeli opuščati svoje kmetije. Ker se oblast na pritožbe ni ozirala in je davke celo povišala, je prišlo do uporniškega vretja. Središče tega dogajanja je bila ravno bitenjska županija.

Upori bitenjskih podložnikov

Naši predniki se, za razliko od uporov kmetov v drugih pokrajinah, nikoli niso upirali z orožjem. Svojo upornost so izražali s tem, da niso plačevali denarnih obveznosti. Če pa so jih, jih niso v celoti ali pa z veliko zamudo. Ker pa to ni dosti pomagalo, so se pozneje upirali s pisanjem pritožb in pošiljanjem raznih delegacij k sodiščem, deželni vladi in celo k samemu cesarju. Ta dogajanja imajo svoj začetek v drugi polovici 15. stoletja, svoj vrh pa so dosegla sredi 17. stoletja.

Tako je npr. oskrbnik loškega gospostva Wangnerokh leta 1640 tožil podložnike pri notranjeavstrijski vladi. Spor je nastal zato, ker je freisinški škof določil, da morajo podložniki namesto robote (tlake) plačevati po 3 goldinarje robotnine letno. Ti so se temu upirali. Sklicevali so se na zapiske v salski knjigi (pomožni urbar), v kateri nič ne piše o plačevanju robotnine.

Loški oskrbnik odgovarja, da je bila omenjena salska knjiga sestavljena že pred 138 leti. V tem obdobju pa so se razmere močno spremenile. Loško gospostvo sedaj nima več nobenih posestev na katerih bi podložniki lahko opravljali tlako. Zato je povsem upravičena zahteva škofa, da kmetje namesto tlake plačujejo svoje obveznosti v denarju. Celo hvaležni bi morali biti, da se od njih zahteva le denar, saj so potem celo leto prosti in lahko v miru obdelujejo svojo zemljo. Tudi njihov zagovor, da jim doslej teh obveznosti ni bilo treba plačevati, ne velja. Denarja niso plačevali zato, ker ga gospostvo ni terjalo od njih. Vse to dokazuje, da se je z njimi ravnalo zelo milo. Raje naj pomislijo, da morajo podložniki drugih gospostev plačevati po 12, 15 ali pa še več goldinarjev letno.

V ta spor se je vmešal celo sam takratni avstrijski cesar Ferdinand III (1637 - 1657). V posebni resoluciji je zapovedal loškim podložnikom, da naj molče. Njihovo pritožbo zavrača. Predstavniki podložnikov se morajo takoj vrniti domov. Podložniki se morajo v bodoče ravnati le po ukazih deželnega glavarja. V bodoče lahko le njemu izročajo pismene pritožbe. Prepoveduje jim, da bi se med seboj shajali ali zbirali denar. Če bi se še kdaj pritožili neposredno cesarju, jih bo ta zaradi njihove neubogljivosti ostro kaznoval.

Podložniki kljub cesarjevem ukazu niso mirovali. Njihov glavni pobudnik in upornik je bil Jernej Šifrer.

Upornik Jernej Šifrer

Ivan Tavčar piše v Visoški kroniki tudi o "vojvodi Jernaču Šifrerju iz Bitnej". Resnici na ljubo je treba zapisati, da Jernač (Jernej) ni bil Bitenjčan, doma je bil v Žabnici. Verjetno ga je Tavčar imenoval za Bitenjčana zaradi tega, ker je bila tudi Žabnica v tistih časih v bitenjski županiji.

Jernej Šifrer je bil rojen okoli leta 1590 pri Tajnetu v Spodnji Žabnici. Točen rojstni datum ni znan, ker so v starološki fari, kamor je takrat spadala Žabnica, uvedli matične knjige šele 20 let pozneje. Njegovo življenje je bilo izredno dejavno in razburljivo. O tem bi lahko napisali debelo knjigo. V tem zapisu so omenjeni le nekateri najbolj značilni dogodki iz njegovega življenja.

Gospodar Tajnetovega grunta je postal prav v času, ko je freisinški škof Vid Adam povišal obveznosti svojim podložnikom. Škofova blagajna je bila zaradi tridesetletno vojne (1618 - 1648) prazna. Zato je toliko bolj pritiskal na svoje podložnike. Freisinški komisar v Škofji Loki Jurij Puecher je zato predpisal, da morajo podložniki loškega gospostva poleg rednih dajatev plačati še robotnino, katere višina je bila odvisna od velikosti kmetije. Medtem ko so podložniki drugih županij po večini plačali tudi to obveznost, so se v bitenjski županiji temu uprli. Najbolj dejaven in vztrajen pri tem je bil prav Jernej Šifrer. On je bil pobudnik, da so poslali pritožbo kranjskemu deželnemu glavarju in uspeli. Podložnikom so morali vrniti že pobrani denar.

Puecher pa kljub temu ni odnehal. Podložnikom je ponovno predpisal dodatne obveznosti. Ti pa so se ponovno uprli. Jernej je zbral poseben petčlanski kmečki odbor. Odpotovali so v Regensburg, kjer se je cesar Ferdinand III. udeleževal zasedanja državnega zbora. Tam so ga počakali kar pred cerkvijo, ko je šel k maši, in mu osebno izročili svojo pritožbo. Toda imeli so smolo. V cesarjevem spremstvu je bil takrat tudi njihov stari nasprotnik iz Škofje Loke Puecher. Njemu je uspelo, da mu je cesar izročil pritožbo kmetov, ne da bi jo prej prebral.

Cesar je potem še tretjič izdal posebno resolucijo glede loških podložnikov. Ponovil je ukaze iz prejšnjih dveh in navedel, da so ti ponovno prelomili pokorščino. Zato naroča kranjskemu deželnemu glavarju, da naj ujame glavnega upornika Jerneja Šifrerja in ga zapre. Tako je Jernej prišel v neposreden spor s samim cesarjem. Seveda pri tem ni imel nobene možnosti za uspeh. Ali so ga res zaprli, ni znano.

Freisinški škof Vid Adam je medtem umrl. Novi škof Albrecht Sigmund je bil bolj popustljiv kot njegov predhodnik. Spori s podložniki so se sčasoma umirili. Jernej Šifrer pa je v tem času prišel v spor s podložniki. Od njih je zahteval, naj mu povrnejo 340 goldinarjev, ki jih je baje porabil zato, ker se je za njih pravdal z gosposko. Podložniki mu denarja niso hoteli dati. Trdili so, da so mu v ta namen že v prejšnjih letih dali dovolj denarja. Ko je spor prišel pred sodišče, je Jernej pravdo izgubil. Več kot tri desetletja trajajoči spori loških podložnikov z gosposko so se takrat končali. So pa dodobra razburkali takratno življenje vse do cesarjevega prestola. Datuma Jernejeve smrti kljub raziskovanjem mnogih ljudi, ki se ukvarjajo z rodoslovjem, doslej žal še ni uspelo ugotoviti.

Ujme in nadloge

Turški vpadi

Prastrah pred Turki je v ljudskem spominu ostal vse do današnjih dni. 9. oktobra 1408 za časa vladavine turškega sultana Sulejmana I.. so Turki prvič pridrli v naše kraje. Požgali so Metliko in okoliške kraje. Tudi našim krajem ni bilo prizanešeno. Eden hujših napadov je bil za binkošti 1. julija 1471 leta. Takrat je iz Bosne pridrl Ishak beg s 15.000 konjeniki. Pred Ljubljano so se turki razdelili v tri skupine. Prva je opustošila Škofjo Loko in vasi do Kranja. Potem je zavzela in požgala še samostan Velesovo in okoliške kraje.

Druga skupina je razdejala Kamnik in samostan Mekinje, klarise (glej Cerkveni red) iz samostana pa je odvedla v sužnost. Svoje divjanje je nadaljevala po Savinjski dolini vse do Celja, potem pa še naprej po Štajerski.

Tretja skupina je pustošila po Dolenjski, požgala samostan Stično in oplenila vse vasi do Mehovega. Deli te skupine so se ločili od glavnine in udarili na Šentjernejsko polje ter požgali še kartuzijo Pleterje.

Nobena skupina ni naletela na odpor. Zato so lahko nemoteno ropali in požigali.Turški jezdeci so šele 13. junija zapustili naše kraje. Na tem dolgotrajnem pohodu naj bi pobili in odvedli v sužnjost okoli 30.000 ljudi. Samo na Kranjskem so požgali in uničili 40 cerkva.

Turški vpadi so trajali od začetka 15. do konca 16. stoletja. Skoraj 200 let so ljudje zaskrbljeno pogledovali proti jugu, kdaj se bo pojavil dim gorečih hiš, katere so Turki požigali na svojih pohodih. Samo v 15. stoletju so petkrat oplenili Kranjsko deželo.

Turški vpadi so se proti koncu 16. stoletja preusmerili na Prekmurje. Toda ko so 1593 leta doživeli hud poraz v bitki pri Sisku, je bilo konec turške nevarnosti za naše kraje. Takrat je padel tudi njihov poveljnik Hasan paša. Ljubljanski nadškof Tomaž Hran je dal iz njegove dragocene obleke sešiti mašni plašč. Ta se še sedaj nahaja v Narodnem muzeju v Ljubljani. Ko je bilo leta 1606 sklenjeno premirje s Turki, so se naši predniki lahko dokončno oddahnili.

Potresi

Kljub ogromnemu napredku znanosti, potresov še ni mogoče napovedovati, niti jih preprečevati. Zato še vedno vzbujajo strah in grozo.

Prvi zgodovinsko potrjen hujši potres je prizadel naše kraje leta 792. Podatki o škodi in žrtvah žal niso znani. Takrat je v naših krajih vladal frankovski kralj in kasnejši rimski cesar Karel Veliki (768 - 814).

Zelo močan potres je prizadel naše kraje 26. marca 1511. Žarišče potresa je bilo na območju Idrije (Potres na Idrijskem 1511). Skoraj vse zidane zgradbe so bile močno poškodovane ali pa porušene. Tudi vsi trije loški gradovi so bili hudo prizadeti. Starega gradu pod Lubnikom in Zgornjega stolpa na Kranceljnu zaradi močnih poškodb niso več obnovili. Takoj pa so pričeli obnavljati sedanji loški grad. Takratni freisinški škof Filip (1498 - 1541) je naročil glavarju loškega gospostva Pavlu Raspu, da naj skrbi za njegovo obnovo. Enako je veljalo za kaščo na Spodnjem trgu. Zato so naložili podložnikom nove davke in uvedli dodatno tlako. V spomin na potres in obnovo so na obe zgradbi namestili spominski plošči. Čeprav je od takrat preteklo že skoraj petsto let, sta obe plošči ohranjeni še danes.

Istega dne kot je bil idrijski, se je zgodil silovit potres tudi v Furlaniji. V obeh potresih je takrat umrlo okoli 12000 ljudi.

14. aprila 1895 je prizadel Ljubljano in okoliške kraje nov močan potres. Veliko zgradb je bilo porušenih, še več pa je bilo poškodovanih. Umrlo je sedem ljudi, škode pa je bilo za 7 milijonov goldinarjev. Takratni ljubljanski župan Ivan Hribar (1896 - 1910) je najbolj zaslužen za hitro in učinkovito obnovo Ljubljane. Starejši Bitenjčani so se spomnili, da so se takrat tudi v naših vaseh tla močno tresla še več dni po glavnem potresu. Posebne škode ni bilo, saj so bile hiše večinoma lesene. Ljudi je bilo strah, ker se tla nikakor niso hotela umiriti. Zato so se zgroženi množično zatekali v cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrob in prosili Marijo za pomoč.

Kuga

Kužno znamenje na Sorškem polju

Nekdaj je bila kuga ena najhujših bolezni. Zanjo takrat ni bilo zdravila. Bolezen povzroča bacil, na človeka pa jo prenašajo bolhe in drugi zajedalci s piki. Okuženi dobijo visoko vročino, otečejo pa jim tudi bezgavke, ki se največkrat zagnojijo. Značilna je visoka umrljivost, tudi do 90-odstotna.

Največja zgodovinsko dokazana pandemija kuge je pustošila po Evropi sredi 14. stoletja. Po ocenah je takrat umrlo 23 milijonov ljudi, kar je tretjina vseh prebivalcev Evrope. Ponekod so izumrle cele vasi. Zato so jo imenovali črna smrt.

Po naših krajih so se od 16. do 18. stoletja širile številne epidemije kuge. Valvasor jih je v svoji znameniti Kroniki opisal kar enajst. V naši okolici je posebno hudo razsajala leta 1599. Najbolj je prizadela Godešič, Bitnje, Žabnico, Moškrin in Staro Loko.

Leta 1624 je ta nadloga najbolj prizadela vasi Breg in Zgornje Bitnje. Takrat so meščanom Kranja prepovedali hoditi preko mosta čez Savo proti Stražišču. Za več kot pol leta so bili prepovedani tudi tedenski sejmi v Kranju.

V Seničici pri Medvodah je leta 1646 umrlo v eni hiši kar pet oseb. Loški oskrbnik Fürnpfeil je dal okrog vasi postaviti posebno stražo. Ta je imela nalogo, da ustreli vsakega, kdor bi zapustil okuženo vas.

Med ljudmi se je do današnjih dni ohranila pripoved iz časa, ko je v naši vasi za kugo umrlo zelo veliko ljudi. Oblast je, da bi preprečila širjenje okužbe, prepovedala pokopavati umrle na pokopališču v Stražišču. Bitenjčani so zato svoje umrle pokopavali kar na Sorškem polju. Domnevno je ta kraj severno od cerkve sv. Uršule proti Stražišču. V spomin na tiste hude čase so pozneje postavili kužno znamenje. To se je ohranilo vse do današnjih dni. Stoji na polju na desni strani, ko se peljemo po glavni cesti iz smeri Škofje Loke proti Laboram. Tudi drugod po naših krajih se je ohranilo še nekaj takih znamenj. Eno večjih je v gozdu južno od cerkve v Crngrobu.

Lakota

Prave lakote v naših krajih niso doživeli niti najstarejši ljudje. Med zadnjo vojno in nekaj let po njej je posameznih živil res primanjkovalo, od lakote pa ni nihče umrl.

Zadnja huda lakota je bila pri nas na začetku 19. stoletja. Slabo vreme več zaporednih let je bilo krivo, da so kmetje zelo malo pridelali. Leto 1816 je bilo v tem pogledu najslabše. Zima se kar ni hotela posloviti. V mesecu aprilu je bil še tak mraz, kot je običajno v februarju. Tudi maj ni bil veliko boljši. Kmetje zaradi dolgotrajnega deževja polj sploh niso mogli obdelati. Cela področja so ostala prazna in neobdelana. Tam pa, kjer jim je le kaj uspelo posejati, setev zaradi nizkih temperatur in moče ni mogla rasti. Trave, ki so jo kosili za seno, niso mogli posušiti. Ostala je kar na travnikih in zgnila.

Zaradi slabe letine po vsej Evropi tudi z uvozom žita ni bilo nič bolje. Žito, kolikor ga je bilo sploh naprodaj, pa je bilo tako drago, da je bilo za navadne ljudi veliko predrago.

Valentin Stanič (1774–1847), primorski duhovnik in pesnik, je takrat napisal pismo avstrijskemu cesarju Francu II. (1792–1835). V njem je med drugim napisal tudi tele vrstice:

»Smo polni nadlog:

Daj kruha nam, Franc!

Če ne pa, o Bog,

brž smrt, da bo konc!«

Stari ljudje so pripovedovali, da je pred Anžicovo hišo v Žabnici obležal zaradi lakote oslabel človek. Kar tam je zaradi izčrpanosti tudi umrl. Ko so ga dvignili, so videli, da je imel polna usta trave, s katero si je skušal potešiti lakoto. Po graščinah in farovžih so skušali ljudem pomagati, kolikor so mogli. Iz ovsene in koruzne moke so kuhali močnik in ga delili najbolj potrebnim. V mnogih krajih so kuhali tako imenovano »rumfordsko juho«. Poimenovali so jo po dobrotniku grofu Benjaminu Rumfordu (1753 – 1814) iz ZDA. Tako juho so kuhali tudi v šempetrski graščini v Stražišču in jo enkrat dnevno delili najbolj potrebnim. V spomin na tiste hude čase so v kapeli svetega Petra, ki stoji na južnem pobočju Šmarjetne gore, shranili korec, s katerim so to juho delili. Na leseni plošči, ki je visela pod korcem, je bil nemško-slovenski dvojezični napis:

»V lejtu 1816 je bila semla toko nerodovitna, de so revni ludje v lejtu 1817 toko stradali, de so po vezh krajih travo in otrobe jedli in od lakote umerli …«

Na tabli je bil tudi natančen popis vseh sestavin, iz katerih so kuhali to juho. Zadnji stavek tega napisa se glasi:

»H vezhnimu spominu boshje pravize in boshiga usmilenja nej ta korz tukej vesi.«

Korec in tabla z napisom sta sedaj shranjena v Gorenjskem muzeju v Kranju. Obstajajo prizadevanja, da bi se v kapeli svetega Petra namestili kopiji tega korca in table.

Kozinov oča

Kozinov oča

Bitnje v preteklosti ni imelo veliko pomembnih ljudi. Nekaj jih je pa le bilo. Eden izmed njih je bil Franc Šifrer – Kozinov oča. Tako so mu takrat rekli vaščani. Rojen je bil 30. avgusta 1839 na Kozinovem gruntu v Srednjih Bitnjah 30. Bil je potomec znanega puntarja Jerneja Šifrerja iz Žabnice.

Francetov oče Janez Šifrer je bil doma z Gregorčeve kmetije v Žabnici. Okoli leta 1835 sta mu starša kupila omenjeni Kozinov grunt. Poročil se je z Elizabeto Hafner, Projevo iz Dorfarjev. Imela sta pet otrok. Najstarejši Janez je še mlad umrl, zato je grunt prevzel drugorojeni France. Hiša, v kateri je živel in v njej tudi umrl, stoji še sedaj. To je ena redkih kmečkih hiš, ki se je ohranila in je obnovljena ostala nespremenjena do današnjih dni. France se je poročil 22. novembra 1876 z Mico Šinkar z Javornika po Svetim Joštom. Imela sta osem otrok – pet sinov in tri hčerke. Dve hčerki in en sin so umrli še mladi. Od sinov je Janez šel k orožnikom, Anton je bil duhovnik, Matevž se je poročil v Srednje Bitnje, Martin in Micka pa sta ostala doma na kmetiji.

Med ljudmi je imel France velik ugled. Bil je poštenjak, umirjenega in dobrovoljnega značaja. Ko je bil star že 50 let, so ga na volitvah leta 1890 izvolili za župana občine Stražišče. Občina je takrat obsegala vasi Stražišče, Srednje in Zgornje Bitnje ter Gorenjo Savo in Šmarjetno goro. Imela je okoli 360 hiš in 2300 prebivalcev. Stražiški župan je bil celih 30 let. Šele leta 1920, ko je imel že preko 80 let, je odložil župansko dolžnost. Županoval je tudi vso prvo svetovno vojno. Takrat je moral skrbeti za preskrbo prebivalcev, za obvezne oddaje, popise kmetijskih pridelkov po kmetih in še za svojo kmetijo. Med ljudmi se je o njem ohranila naslednja pripoved:

Takoj po koncu prve svetovne vojne so takratne oblasti izdale predpis glede avstrijskih kronskih bankovcev. Ti so lahko obdržali svojo vrednost, če so bili žigosani s kakim uradnim žigom. Župan Šifrer je imel navado, da je nosil občinski žig kar v zadnjem hlačnem žepu. Ko je prišel v kako gostilno, je gostom kar tam žigosal stare avstrijske bankovce in jim tako podaljšal veljavnost.

Bil pa je tudi prava gorenjska korenina. Ko je bil star že 90 let, se je kar peš odpravil v Ljubljano in nazaj. O tem njegovem podvigu je takrat pisal celo časopis Slovenec, ki je v ilustrirani prilogi objavil tudi njegovo sliko. Leto kasneje pa se je peš odpravil k Mariji Pomagaj na Brezje. Umrl je 16. novembra 1931, star 92 let in tri mesece.

Viri

• Blaznik, Škofja Loka in Loško gospostvo, 1973
• Koblar, Loško gospostvo frižinskih škofov, IMD za Kranjsko, 1891
• Pokorn, Šmartin pri Kranju, Gorenjska knjižnica 6.zvezek, 1912
• Krajevni leksikon Slovenije I. in II. 1968 in 1971
• Knific, Loški razgledi 22, 1975
• Sagadin, Loški razgledi 30, 1983
• Uradni list republike Slovenije 1992
• Sagadin, Kranjski zbornik 1995
• Antonija Šifrer, spomini
• Arhiv Antonije Šifrer, Žabnica
• Jože Šifrer, Jernej Šifrer njegov rok in … 1976
• Enciklopedija Slovenije 2 zv., 1988
• Benedik, Občina Stražišče, 1996
• Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke, 1894
• Drobtinice, 1854
• Gruden, Zgodovina Slovenskega naroda 3. zv.1913
• Vasko Simoniti, Turki so v deželi že, 1990
• Enciklopedija Slovenije 9, 1995
• Žbontar, Zgodovina mesta Kranja 1939;
• Enciklopedija Slovenije 6 1992
• Mal: Zgodovina slovenskega naroda, 11.zv.