Določna in nedoločna oblika pridevnika

Poznam štiri vrste pridevnikov, ki označujejo: KAKOVOST (kakšen), MERO (kolikšen), VRSTO (kateri) in SVOJINO (čigav).

Vrstni pridevniki uporabljajo določno obliko (na -i) v vseh primerih (jutranji, beli kruh, slovenski ...)

Svojilni pridevniki določne in nedoločne oblike ne poznajo (materin, Stanetov, sosedin, ...). Edina njihova posebnost je ta, da pri pridevnikih, speljanih iz samostalnika moškega spola s končnico C, Č, Š, J, Ž, N, (Cene češnje že še je), pride do preglasa iz "-ov" v "-ev" (Matjažev, Jernejev, ...)

Pri pridevnikih, ki označujejo mero in kakovost pa poznamo določno in nedoločno obliko. Nedoločno obliko uporabljamo takrat, ko govorimo o ne znanih lastnostih, določno pa takrat, ko smo lastnost že kdaj omenili.

Primer:

Imam rdeč in rumen balon. Rumeni je počil.

Posebnosti:

Določna oblika pridevnika pa se izjemoma uporablja tudi:

• za kazalnim zaimkom "VES" (Ves ljubI dan je posedal pred televizijo),
• ko govorimo o posamostaljnem pridevniku (dežurni, obtoženi ... Dežurni ni pobrisal table).

Zdaj vemo, zakaj je bil naš dan popoln (in ne popolni oziroma popolen)? ;)